Mreža mošej, molilnic in šol Korana se je razširila po vsej Evropi. Muslimani so nosilci prave »mošejske kulture« in s tem tudi spretnosti, ki so povezane z njo. Islamski sistem organizacije, katerega delovanje s sociološko-antropološkega vidika še zdaleč ni v zadostni meri raziskano, omogoča prožno in hitro delovanje v mejnem okolju, kot je evropsko. Prispevki omogočajo samofinanciranje mošej, in to precej bolje kot naftni dolarji, ki se jih ponavadi omenja v tej zvezi. Muslimani se prilagajajo urbanemu okolju in vse, kar ponuja, uporabijo za svoje molilnice. Mošeje uredijo v hišah, starih delavnicah ali prodajalnah, ki jih v urbanem okolju zapuščenih četrti, kjer prebivajo, ni težko najti. Redkeje se zgodi, da jih zgradijo na novo in takšne novogradnje včasih naletijo na ugovore prebivalstva. Sredi 80. let je bila široka mreža islamskih organizacij že močno razširjena. Njena mobilizacijska sposobnost presega moč kulturnih ali sindikalnih organizacij. Islam je prav gotovo najmočnejša organizacijska in mobilizacijska sila muslimanskega prebivalstva. To zbuja skomine islamskih voditeljev z vseh koncev sveta in ljubosumno zaskrbljenost propadajočega sveta »laične« povezanosti. Pripravlja se še tretji moment: ustanovitev z islamom zaznamovanih skupnih prostorov v predelih, kjer živi islamsko prebivalstvo, s čimer bi z vero osmislili urbano življenje. To je poskus razširiti religijo tudi zunaj mošej, v katere je bila zaprta. Cilj so določila o obnašanju žensk (zastrtost obraza in oblačila, primerna islamski morali v prostorih skupnosti, kjer vlada endogamija), prisotnost islama v javnosti in njegov vstop v nove institucionalne prostore, še posebej v šole.