Preden oblikujemo stališče v zvezi z ameriško grožnjo napada na Irak in uničenjem tamkajšnjega režima, bi bilo dobro spoznati izvor in značaj te države. Privrženost dela evropske inteligence in politike Sadamu Huseinu priča o tem, da ti ustvarjalci javnega mnenja ne vedo, ne kaj je Irak ne kdo je Sadam Husein. Seveda je protiamerikanizem droga, ki lahko nadomesti, česar ne vemo: če se Američani odločijo za nekaj, je dovolj izbrati nasprotno, da bi se počutili dobro. Najprej o nepoznavanju nastanka Iraka. To državo so si izmislili Britanci, ki so odrezali del Otomanskega cesarstva samo zato, da bi nekomu omogočili, da bi dobil ozemlje in krono. Brez vsakršne enotnosti na začetku, zlepljenka plemen in ver, še do danes ni postal nacionalna država: Iračani kot državljani ne obstajajo, začenja uvodnik v časniku Le Figaro komentator Guy Sorman. Pripadajo svojemu plemenu ali veri, so Kurdi na severu in šiiti na jugu. Iz te združbe bi bilo mogoče razviti družbo državljanov, vendar je Husein počel prav nasprotno, uporabil je princip deli in vladaj. Njegovo pleme je vladajoče in uničuje druga, nadaljuje svoj komentar Guy Sorman. Kot druge z nafto bogate države bi lahko to rento uporabil za višjo raven izobraževanja in zdravstvene oskrbe svojega ljudstva, vendar ima Sadam raje orožje in avanturo. Prebivalci Iraka ostajajo reveži zaradi embarga, ki ga je izbral tiran, ko naftne dolarje porablja za orožje. Čeprav mnogi menijo, da je Sadam le eden od mnogih despotov v regiji, se motijo. Iraški režim je sicer arabski, vendar spada v drugo kategorijo kot sosednji tudi drugod imajo diktature, samo Irak pa ima totalitaren režim. Izvor njegove oblasti in način vladanja prej spominjajo na evropski fašizem, na Hitlerja in Mussolinija. Nasprotovati vojni zato, ker smo na strani iraškega ljudstva, je lažna pretveza. Ljudstva, ki tod živijo, niso za Sadama, ki jih tlači zadnjih 30 let. Demokracija je povsod rezultat dolge zgodovine nekega homogenega naroda. Irak ne izpolnjuje nobenega pogoja. Zahodno orožje bi lahko uničilo Sadamovega, mu odvzelo oblast, vendar nič v tem delu sveta, niti novejše izkušnje z zahodnimi protektorati, ne kaže na to, da bo tiranijo res nasledila demokracija.