Zakulisje »velikega posla«. Kakor se je Tito po smrti Nehruja in Naserja videl kot voditelj neuvrščenih, tako je tudi Sadam Husein storil vse, da bi postal ne le voditelj vseh Arabcev, ampak še Titov naslednik. Irak si je s prodajo nafte zagotovil potrebna sredstva, Sadam pa je prevzel mesto vodje in očeta iraškega naroda, pri čemer ni skrival zgledovanja po Stalinu in Titu. S trdo roko je ukrotil in odpravil politično opozicijo. Pri tem so mu pomagali Rusi in Jugoslovani ter vzhodni Nemci (njihova Stasi). Zapomnil si je politiko iranskega šaha, ki je v nebrzdanem poletu na perzijski preprogi, stkani iz naftnih dolarjev, hotel iz Irana napraviti četrto svetovno silo. »Sadamu je bila vedno všeč Titova notranja in zunanja politika,« je Smolej orisal politično ozračje v Iraku tistega časa. »Na zadnjem sestanku neuvrščenih v Havani leta 1979, ki se ga je udeležil tudi Tito – takrat je že močno šepal – je bilo sklenjeno, da bo naslednji kongres 1982. v Bagdadu. Priložnost za Sadama. Začele so se mrzlične priprave. Irak je začel ogromno vlagati v razvoj infrastrukture, modernizacijo cestnega omrežja, gradnjo novih mest itd. Tako je bil Fincem dan projekt za zgraditev velike konferenčne dvorane v Bagdadu, pri katerem je sodelovalo več kot 3000 delavcev.« Po zaupnih kanalih je Smolej izvedel, da namerava Irak za ta spektakel naročiti tudi dve razkošni ladji, eno za reko Tigris in drugo za Perzijski oziroma Arabski zaliv. Z njima naj bi Sadam ob kongresu šefe velikih držav počastil s križarjenjem in poudaril svojo veličino.