Za evro silno pozitivno se je začel že ponedeljek. Nafta se je cenila, delniški brokerji so bili tudi zato pozitivno razpoloženi in večjih razlogov, da trg ne bi potrdil že večkrat nakazane želje po evru nad 1,3 dolarja, ni bilo. Vseeno pa preboja kljub večkratnim poizkusom ni in ni hotelo biti. Odpoved splošne stavke naftnih delavcev v Nigeriji je naredila svoje. Nekaj špekulacij, da lahko cenejša nafta miselno obrne devizne trgovce in omogoči še eno rešitev dolarja pred pocenitvijo, je pač preprečevalo, da bi prevladali proevrsko usmerjeni. K temu je svoje dodal tudi nemški kancler Schröder z izjavo nemškim delodajalcem, da ga visoke cene nafte in evra skrbijo tako kot njih, predvsem izvoznike. Tako je v torek še bilo nekaj omahovanja, že odklonilen odnos Evropske centralne banke, da bi neposredno ukrepala in na trg dala zajetnejše kupčke evrov, pa je ponovno prepričal devizne trgovce, da evrozgodba o uspehu še ni končana. Dodatno je presenetila rast cen ameriških industrijskih izdelkov, kar napeljuje k razmišljanju, da bi tudi višje cene potrošnih dobrin vplivale na znižanje domače porabe, kar je za Ameriko ključnega pomena. Torej še ena pika na i za ponovno naklonjenost evru, kar so prvi izkoristili trgovci v Evropi. Ameriški finančni minister Snow pa z izjavo, da so oni tradicionalno za močan dolar, vendar verjamejo v trg, ki je edini pravi nastavljalec cene (tudi denarja), pa ni puščal dvomov.