tokove, kakor so Kitajska, Indija, Brazilija, v prihodnje se jim bo pridružila še Rusija kot nova članica Svetovne trgovinske organizacije. Prav tako so med njimi srednje velike države, ki dosegajo srednje velike dohodke in si prizadevajo za čim večji in čim lažji dostop do trgov najrazvitejših držav na najrazličnejših področjih. Med njimi so tudi najrevnejše države sveta, ki se spopadajo s kopico težav od revščine do lakote. Med državami v razvoju so države, ki so zelo produktivne na področju kmetijstva (Brazilija, Argentina, deloma Indija), pa tudi države z najrevnejšim kmečkim prebivalstvom na svetu. Vso to raznolikost je treba upoštevati, če naj se v okviru »razvojne« agende sprejmejo tako dogovori in pravila, ki naj omogočijo resničen svetovni razvoj. Treba je upoštevati tudi celotni povojni gospodarski razvoj, od prvega – »brettonwoodskega« obdobja do obdobja globalizacije v zadnjih desetletjih po obeh naftnih šokih. Še vedno velja obdobje od 1950 do 1973 za »zlato obdobje« svetovne ekonomije z visokimi stopnjami rasti in postopno konvergenco tretjega sveta z doseženim razvojem prvega sveta. Po obeh naftnih šokih in kljub razmahu procesov globalizacije ostajajo stopnje rasti nižje tako v razvitih državah kakor v državah tretjega sveta.1 Seveda v svetovnem merilu obstajajo pomembne izjeme, najbolj očitna je Kitajska, v določeni meri tudi Indija. Prav zaradi teh dosežkov so tudi podatki v okviru milenijskih ciljev precej boljši, kakor bi bili sicer. Slika v drugih regijah sveta je veliko bolj vprašljiva: od Latinske Amerike do subsaharske Afrike, Bližnjega vzhoda in mnogih predelov Azije. Tudi slika Kitajske ni tako enostavna, kakor se včasih zdi. Prof. Bardhan z berkeleyske univerze izpostavlja, da je na Kitajskem in v Indiji od skupno 2,3 milijarde še vedno skoraj 1,5 milijarde ljudi, ki zaslužijo manj kakor dva dolarja na dan. Neenakost v mestih in na podeželju se povečuje, ogromno prebivalstva zlasti v notranjosti države ostaja izključenega iz procesov modernizacije Kitajske. Avtoritarna ureditev postaja vse bolj omejitev v razvoju. Hkrati postajajo razviti zahodni trgi vse bolj negotovi zaradi velikih trgovinskih primanjkljajev s Kitajsko, kar utegne voditi do novih protekcionističnih prizadevanj.2 Opisana slika kaže na zapleten položaj, v katerem potekajo trgovinska pogajanja. Po eni strani vsebujejo očitno velika pričakovanja, povezana s cilji ministrske deklaracije, po drugi strani pa vrsto