Rezultat je bil razmeroma dober glede na to, kaj se je lani dogajalo. Toda s tem še zdaleč nismo zadovoljni. Donosnost na kapital je lani dosegla 3,5 odstotka, kar je zelo zelo malo. Družbe, ki se po svetu ukvarjajo z nafto in plini, dosegajo v povprečju 15- do 18-odstotno donosnost. Naše dejavnosti so kapitalsko zelo intenzivne. Če ni dobička, ni mogoče vlagati, pa tudi do posojil je težje priti. Brez naložb pa je podjetje obsojeno na stagnacijo in nazadovanje. Prej ali slej bo tudi na slovenski trg prišla sposobna konkurenca. Zato si želimo, da bi se pogoji gospodarjenja približali tistim, ki jih imajo konkurenčne družbe v tujini. Prvi korak so take cene naftnih derivatov, ki omogočajo ustrezen donos. Ko so bile lani po Evropi demonstracije s cestnimi zaporami in ogorčenimi protestniki, nobeni tamkajšnji vladi ni padlo na pamet, da bi zamrznila cene naftnih derivatov. Tudi v vzhodnoevropskih državah, recimo v Rusiji, na Madžarskem ali Češkem, se to ni zgodilo. Samo na balkanski sceni - v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Srbiji - je bilo drugače. Prvi ukrep, ki ga je sprejela slovenska vlada v začetku leta 2000, je bila prav zamrznitev cen. S tem se je gospodarstvu v bistvu prikrivala dejanska razsežnost tretjega naftnega šoka. Če bi to stanje trajalo dlje časa, bi se podjetja morda odločati za napačne naložbe v energetsko zahtevne projekte. Slabe posledice take usmeritve pa bi bilo čutiti tudi na državni ravni - privedla bi lahko do plačilnobilančne krize, intenzivnejše rasti inflacije, nazadnje pa do upadanja gospodarske dejavnosti in do rasti brezposelnosti. Ponovilo bi se tisto, kar smo zaradi napačne regulacije cen naftnih derivatov konec 70. let že doživeli v pokojni Jugoslaviji.