Za zdaj je sicer videti, da je trg kljub naftnim pretresom čedalje bolj žilav in ga celo prestop psihološke meje stotih dolarjev ni vrgel iz tira. Preračunano z inflacijo je cena črnega zlata zdaj namreč že višja od tiste po naftnih šokih iz sedemdesetih let, ko so države Opeca po porazu napadalk na Izrael Sirije in Egipta izvedle naftno blokado, ter iz osemdesetih let, ko je naftne trge pretresla iranska islamska revolucija. Tedaj so običajni potrošniki raje zmanjšali porabo bencina in drugega, danes pa je videti, kot da jih nobena cena ne prestraši več. Tudi inflacija, ki je v sedemdesetih letih kot poblaznela, je zdaj bolj pod nadzorom, prav tako brezposelnost. Nekateri analitiki domnevajo, da je razviti del sveta in vse bolj tudi razvijajoči se kratko malo dovolj bogat in si lahko privošči tudi tako visoke cene energije, centralne banke pa so doslej uspešno uravnavale druge neugodne posledice naftnih šokov na gospodarstvo. Običajni ljudje, ki na koncu plačajo ceno, se sicer pritožujejo, na cestah večine držav sveta pa je še naprej enako število avtomobilov.