Čez leto ali dve, ko se bodo polegla čustva in strasti v zvezi z Natom, strasti bo kar prava beseda, zlasti med nasprotniki Nata jih je v izobilju, bo mogoč post festum zanimiv pregled slovenske miselnosti o vojski, vojaštvu, orožju, seveda, če se medtem ne bo zgodilo kaj hudega in se festum ne bo izšlo dobro. S tem ne mislim na tak ali drugačen izid referenduma o Natu, temveč na dogajanje v svetu. Recimo če medtem petrolejski lobi Georgea W. Busha s svojo vojno za iraške naftne zaloge, druge največje na svetu, sproži svetovni pretres velikih razsežnosti. Ne takoj po vojni z Bagdadom, če bo do nje res prišlo in kakor se bo že končala, temveč pozneje, ko ponižani arabski gnev recimo po Homeinijevem zgledu lahko zruši savdski prestol in ko se lahko orjaški plaz savdskih modernih tankov, topov in letal, kupljenih s petrodolarji prav v ZDA, usuje nad šejtana Izrael, da se Judje morejo ubraniti le še z jedrskim orožjem in... pomisel je preveč grozovita, da bi jo razvijali naprej. Ali Bush upa, da se bo Sadam Husein sam uklonil in odšel v udobno izgnanstvo, ali je Rumsfeld pripravljen žrtvovati v uličnih bojih v Bagdadu na tisoče ameriških življenj, ali se mogoče zanašata, da bodo Saddama že prve dni vojne našle in ugonobile "pametne" bombe - koliko je tam res pameti v bombah in v vladnih glavah, kdo ve.