Približno leto dni je minilo, odkar se je Tomo Križnar kot posebni odposlanec predsednika dr. Janeza Drnovška znašel za sudanskimi zapahi. V Sloveniji, kjer imajo afriške krize status odvečne eksotike, se je zaradi predsednikove pobude in Tomovih naporov ter posledičnih 'političnih' zdrah ob reševanju iz zapora lani o Darfurju govorilo in pisalo več kot o vseh afriških krizah v zadnjih dvajsetih letih skupaj; po Križnarjevi srečni vrnitvi je zanimanje hipno zamrlo. Slabo leto pozneje je Tomo še vedno v Darfurju; vsak dan, vsako noč, znova in znova. Preganjajo ga podobe, resnica, nemoč ter vprašanja, ki predolgo čakajo na odgovore in zategadelj ubijajo. V zadnjem letu so se razmere v zahodni sudanski pokrajini le še poslabšale; celo toliko, da se je Darfur znašel na luksuznih menijih različnih političnih vrhov. Novoizvoljeni francoski predsednik Nicolas Sarkozy je Darfur uvrstil celo na vrh svojih zunanjepolitičnih prioritet, kjer naj bi se znašel po zaslugi novega zunanjega ministra dr. Bernarda Kouchnerja, ustanovitelja Zdravnikov brez meja (MSF) in zapriseženega socialista, ki je po lastnih besedah življenje poklonil Afriki. Tudi srečanje z ameriško državno sekretarko Condoleezzo Rice, ki je dogajanje v Darfurju že večkrat označila za genocid, je iz Pariza od daleč dajalo upanje, da se bo po štirih letih popolne mednarodne impotence vendarle nekaj premaknilo. Toda načrti 'nove alianse' so, vštevši nemško kanclerko Angelo Merkel, milo rečeno, vprašljivi. Francija, dolgoletna pogoltna kolonialistka na črni celini, želi ponovno obuditi svoj vpliv in vstati iz grobnice geostrateških velikanov, Združene države pa v darfurskem konfliktu vidijo veliko oviro na poti do bogatih naftnih rezerv na jugu Sudana, ki jih skoraj v celoti obvladujejo Kitajci, novi kolonialni vladarji večjega dela Afrike. Po drugi strani je Darfur za črno-belo logiko Bele hiše le še eno bojišče globalne vojne proti terorizmu – proti demoniziranemu arabskemu svetu. »Pri ocenjevanju ameriških in francoskih načrtov v Sudanu je treba biti pazljiv in imeti zgodovinski spomin: tako Američani kot Francozi se z Darfurjem ukvarjajo iz gospodarskih in ne človekoljubnih vzgibov. »Toda za mame in očete pobitih darfurskih otrok je vseeno, kdo bo prišel na pomoč. Nimajo več česa izgubiti. Menim, da je v tem trenutku treba uporabiti ... zlorabiti vse politične sile, ki so na voljo; cilj opravičuje sredstvo,« pravi Tomo Križnar, ki se je ravno vrnil iz Francije, kjer je urednikom evropskih televizijskih hiš predstavil darfurski dokumentarec v nastajanju Vojna za vodo , ki ga Tomo režira skupaj z Majo Weiss, in naletel na velik odziv. Tudi Tomo, ki ima najbolj kvaliteten in za sudanske oblasti najbolj obremenjujoč material na svetu, je v Darfurju ugotovil, da je voda tista, zaradi katere preteče največ krvi. Ko se je odpravljal v Darfur, je imel pred seboj zgodbo iz Nubskih gora, a v 'afriškem Afganistanu', kot pravi, je naletel na veliko bolj zapleten ter globalen kontekst. »Veliko časa sem preživel v gorovju Džebel Mara, ki spominja na podobe raja, tam vse raste in cveti, v dolini pa se širi puščava in voda izhlapeva. Arabska nomadska plemena so že davno ugotovila, da se puščava širi in da nivo vode v vodnjakih pada, gorovje pa je glavni vodni rezervoar v regiji, umeščen med vodna sistema rek Nil in Niger,« razlaga Tomo. In nadaljuje: »Afriška in arabska plemena so dolgo živela skupaj, potem pa so v njihova življenja posegli Arabci iz Libije in Egipta, vmešale so se tudi svetovne velesile. Vojna se je začela v gorah. Vsi vedo, od kod prihaja voda. Vsi vedo, da pri izvirih živijo Furi. Zato se jih vsi želijo znebiti.« Usoda večinskega plemena Fur je po lanskoletnem podpisu mirovnega sporazuma v nigerijski Abudži s strani frakcije Sudanske osvobodilne vojske (SLA), ki jo vodi Mini Minawi, pripadnika plemena Zagawa, prepuščena nemilosti džandžavidov in kartumskih bombnikov ruske izdelave. Mirovni sporazum, ki sta ga Minawiju z roko v roki po pričevanju naših virov vsilila Washington in Kartum, je v Darfur prinesel še več smrti in bede ter dokončno razbil upanje o skupnem odporu; večinsko pleme Fur je v natančno vodeni politični spletki, v kateri ni manjkalo groženj s smrtjo, izgubilo »pravico glasovanja«. Mini Minawi je postal ugleden meščan Kartuma. Posledice vsiljenega mirovnega sporazuma so grozljive – v Darfurju nikoli ni bilo huje. Ljudstvo Fur je celostno eksistencialno ogroženo; v njihove gore pomoč nikoli ni prišla, izigrali so jih vsi, s katerimi so bili v stiku. Od Washingtona prek Pariza, Ljubljane, Kartuma do Pekinga. Konflikt se je zaradi naraščajočih napetosti med različnimi plemeni preselil tudi v sosednja Čad in Centralno afriško republiko. Obstaja velika možnost širšega oboroženega spopada.