Naftna vojna kaže, kako malo je treba, da se ta latentna nervoza razlikovanja sprevrže v odprt obračun. Kaj vse je bilo v ozadju odločitve o prepovedi cestnega tranzita nafte po hrvaškem ozemlju, seveda ne vemo. Vaš pisec se nagiba k domnevi, da je šlo za mešanico nesebičnih, to je ekološko-turističnih, in sebičnih, gospodarskoprotekcionističnih razlogov. Sporna uredba je bila menda pripravljena že eno leto in naj bi veljala za prevoz vseh nevarnih snovi. Njena nenadna uvedba pa je bila tako očitno diskriminatorna, da skoraj ni dvoma, da je šlo predvsem za zaščito hrvaških interesov na bosanskem naftnem trgu. Toda Račanov preklic uredbe že po dveh dneh je bil tudi pogumno dejanje, saj se je s tem izpostavil notranjim kritikam o sramotnem, kapitulantskem ravnanju. Naša stran se je sprva postavila v bojevito držo, potem ko je hrvaška vlada spremenila uredbo tako, da za vse cestne prevoznike nafte uvaja nadzorovane cestne koridorje (zdaj se tudi Ina pritožuje, da ji bo to podražilo prevoz!), pa je začela spuščati ton.