Poleg udarcev sekire pa se je tistega jutra po zraku širilo še nekaj drugega – zoprn vonj po bencinu. Pogled naokrog, iskanje vira smradu ... Pa saj ni mogoče, da je ta vonj do sem prišel celo od več kot deset kilometrov oddaljene naftne rafinerije? Saj ni mogoče? Pa je seveda bilo. Pred leti tega vonja ni bilo, zdaj pa so ga sosedi menda že tako zelo navajeni, da ga skoraj niti več ne zaznajo. Pa ne le tega vonja, menda tudi številne bencinske črpalke, ki se v različnih barvah svetijo po velikem bližnjem mestu, in so seveda v lasti tujih naftnih družb, niso nič več nenavadnega. Domače so precej manjše, temnejše in veliko manj opazne.