Do dejanskega znižanja naftne proizvodnje torej ne bo prišlo. Toda zakaj je bila potem potrebna vsa igra? Preprosto zato, ker z ameriško okupacijo Iraka prihaja čas, ko se bo vsaj del kart v svetovni naftni industriji razdelil na novo, kar bo spremenilo razmerja med ključnimi igralci na trgu. In predvsem za Opec, ki črpa svoj ponos iz »učinkovitega« kartelnega ukrepanja v dveh naftnih krizah v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prihajajoči novi red ne bo nujno boljši. Pravzaprav nista bili dobri niti bližnja preteklost in sedanjost. Opecu sicer gredo zasluge za obrzdanje padanja cen nafte v letu 1999, ko je z nekaj zaporednimi ostrimi zmanjšanji ponudbe uspel ceno spraviti z 10 na 20 dolarjev za sod. Vendar je bila cena za to precejšnja - zaradi politike samoomejitev je kartel izgubil precejšnji delež trga: s tradicionalnih 40 odstotkov je ta upadel na 35. Izpraznjeni prostor so zasedle Mehika, Norveška, predvsem pa Rusija. Slednja je tudi po zaslugi visokih cen, ki jih je »prispeval« Opec, prestrukturirala in v veliki meri posodobila svojo naftno industrijo. Združitev Jukosa in Sibnefta je znak, da se tudi ruske korporacije želijo in zmorejo vključiti v globalno tekmo.