Neuspeha dogovarjanja kajpak niso zakrivila navzkrižja o bencinskih trošarinah na italijanski strani meje, niti o celotnem svežnju 37 izjem, ki jih uživa vseh 15 članic Unije, temveč nespravljiva razhajanja med Parizom in Berlinom o enostranskih koncesijah, s katerimi so v Franciji, Italiji in na Nizozemskem septembra lani, torej v času bezljanja cen surove nafte na svetovnem trgu, pomirili razjarjene tovornjakarje, ki so s cestnimi zaporami izsilili olajšave pri nakupu goriva. Po zatrjevanju Nemčije te koncesije izkrivljajo konkurenco na enotnem trgu, povrh vsega pa so enostranske, saj so jih tri članice sprejele brez poprejšnjega dogovora v Uniji. Haaška vlada je sicer dokaj lakonično sprejela zahtevo o odpravi posebnih cen naftnih goriv za poklicne voznike, saj je bila pri priči pripravljena sporno koncesijo nadomestiti z drugim ukrepom, francoska in italijanska pa sta vztrajali pri posebnih davčnih olajšavah (0,25 franka oziroma 120 lir pri litru goriva) za šoferje tovornjakov. In ker je bil sveženj davčnih olajšav nedeljiv, je padla v vodo tudi namera komisije, da naredi red pri 37 izjemah, pri čemer bi nekatere takoj odpravili, drugim podaljšali veljavnost za največ dve leti, tretjim - med katerimi so tudi nižje trošarine na črpalkah v Furlaniji - Julijski krajini ter v Trstu in Vidmu - pa kar za pet let z možnostjo obnovitve.