Vilfan je tudi oster kritik dela Košarkarske zveze Slovenije. Zakaj pa niste nikoli česa skušali spremeniti v »svojem« športu? Zakaj niste nikoli kandidirali za predsednika? »Zato, ker je sistem podoben političnemu. Ker je zaprt. Tako nacionalne zveze kot olimpijski komite so zaprta združenja, kamor je zelo težko prodreti. Ti ne moreš kar kandidirati za predsednika košarkarske zveze. Imeti moraš tako in tako podporo regijskih zvez, klubov in potem pride do lobiranja. V zadnjih letih sem bil kandidat za predsednika združenja prvoligašev. Sedem klubov me je podprlo, s tem da sem imel še tri obljubljene glasove. Imel sem program, kako naj bi vse skupaj delovalo, da se mora združenje odcepiti od KZS in samo voditi tekmovanje. Vsi so bili navdušeni in me podprli. Potem sem šel na dopust. Čez deset dni me je poklical nekdo od teh, ki so me takrat podpirali, in mi dejal: Poslušaj, Peter, mene je sram, toda šel sem na sestanek s prepričanjem, da podpiramo tebe, pa je celo predstavnik mojega kluba glasoval proti tebi. Šele na tretji seji so potem našli človeka, ki je bil potem predsednik, toda ta oseba ni znala našteti šest od dvanajstih klubov, ki so tekmovali v prvi ligi. Našli so ga in postavili in jaz sem bil odstranjen. Potem sem bil kandidat za direktorja reprezentance, ko je bil selektor Slobodan Subotič. Preden se je pogovarjal z zvezo, je poklical mene in mi dejal, da bo selektor, če bom jaz direktor. Želel sem zraven. Na sejah košarkarske zveze je bilo natezanje gor in dol. Eni so se čudili, drugi so bili navdušeni. Potem pa so le privolili, da naj bo Vilfan direktor. Sestal sem se s predstavniki zveze, vendar niso bili pripravljeni dati denarnega nadomestila za to delo. In so me gladko odslovili zaradi denarja, čeprav sem trdil, da bi se morala taka reprezentanca, kot je naša, v letu in pol financirati sama, tako da bi poskrbel tudi za sebe. Še nekajkrat so me v teh letih klicali iz košarkarske zveze in Olimpije na pogovore, toda po prvem pogovoru me niti ne pokličejo več. Pred mnogimi leti me je poklical Tone Vogrinec in dejal, da bi na smučarski zvezi potrebovali direktorja, ki ne bi bil obremenjen s smučarijo, a obenem znana in kredibilna osebnost, ki bi odprla kakšna vrata. Privolil sem, potem pa mi Tone tega nikoli več ni omenil. Po tem sva se še stokrat srečala, pa mi ni rekel niti: Lej, Pero, ni šlo skozi, pozabi na to. Kot da tega ni bilo. In to se mi dogaja kar naprej. Očitno gre mnogim v nos to, da povem, kar mislim.« Morda boste pa zdaj dobili priložnost? »Vedno pravim, dajte mi priložnost, in če čez dve leti ne bom naredil tega, kar sem obljubil, me sunite v rit. Povejte vsej slovenski javnosti, da Vilfan nima pojma in da samo govori.«