Toda vrnimo se k vprašanju, kakor je bilo zastavljeno na načelni ravni. Resnici na ljubo: napadi Nata na cilje v ZRJ in vloga, ki jo je pri tem odigrala Slovenija, bržčas niso najprimernejša iztočnica za razmišljanje o razsežnostih obravnavanih stališč ustavnega sodišča. Natova vojaška operacija proti Jugoslaviji je namreč - če raziskave javnega mnenja ne lažejo - uživala tudi veliko stopnjo podpore v slovenski javnosti, zato bi političnemu razredu (vladi in parlamentu) težko očitali, da so bile njegove odločitve nelegitimne, da je v tem primeru odločal v nasprotju z voljo ljudi. Vendar pa je treba po drugi strani tudi spomniti, da je bila javnost bolj previdna, ko se je zastavilo vprašanje, kako naj se v razreševanje kosovskega konflikta vključi Slovenija. Znano je, da se je prevladujoči del javnega mnenja odklonilno izražal o opcijah, da bi se Slovenija - pa čeravno zgolj v prid razreševanju konflikta - tudi vojaško angažirala. Oziroma, da bi se angažirala na način, ki bi posledično lahko ogrozil življenja njenih državljanov ter nacionalno varnost. Od skrbi za nacionalno varnost do zaskrbljenosti za stanje suverenosti in nedotakljivosti države pa je manj kot korak... Če je torej javnost že takrat nakazala svoje zadržke do morebitnih dejanj oblasti, ki ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno varnost, nedotakljivost in celovitost državnega ozemlja, potem si lahko zamislimo situacije, ko bi volja in interes državljanov lahko bila (ni pa nujno!) različna od volje in interesa njihovih političnih predstavnikov. So torej situacije, ko med interese političnega razreda oziroma parlamenta - naj bo še tako demokratično izbran - in interese ljudstva preprosto ni mogoče postaviti enačaja. So situacije, ko nihče, tudi ustavno sodišče ne, svoje družbene odgovornosti za sprejete odločitve ne more preprosto skriti za instrumentarijem parlamentarne demokracije. In jih tudi ne more skriti za skrbništvom nad 'svetimi'', čeravno z nacionalnim soglasjem potrjenimi cilji. Slovenija ima danes dva takšna 'sveta' cilja, vstop v EU in Nato, ustavno sodišče pa je v zadevah, ki bi lahko zavrle njuno uresničevanje, že prevečkrat 'državotvorno' mencalo z odločanjem, dokler pomena njegovih odločitev ni načel zob časa.