Nezaupanje v nacionalno valuto. Kljub evforični prevladi nacionalnih interesov v politiki in gospodarstvu se Slovenci do nacionalne valute nikoli niso obnašali preveč patriotsko. Zaupanje v tolar se je po letu 1991 vzpostavljalo izredno počasi in postopoma. Še konec decembra 1991, le tri mesece po uvedbi slovenske valute, je bilo v bančnem sistemu kar 70 odstotkov vseh prihrankov v devizah in samo 30 odstotkov v tolarjih. Delež tolarskih prihrankov je prvič presegel vrednost deviznih šele leta 1998, torej sedem let po uvedbi tolarja. Po letu 1998 se je zaupanje v nacionalno valuto postopoma povečalo in doseglo največjo vrednost sredi minulega leta s 60,7-odstotnim deležem bančnih prihrankov v tolarjih in 39,3-odstotnim v devizah. Od tedaj se delež deviznih vlog znova povečuje, saj je aprila letos dosegel 40,5 odstotka vseh vlog prebivalstva. Razloge za vnovično zmanjševanje tolarskega varčevanja prebivalstva so že leta 2001 pojasnili ekonomski analitiki Umarja, ko so v publikaciji Ekonomsko ogledalo zapisali, da je povečano tolarsko varčevanje posledica kratkoročnega špekulativnega obnašanja varčevalcev: ob pričakovano višji inflaciji se devizni prihranki selijo v tolarske kratkoročne prihranke in nasprotno ob padajoči inflaciji prebivalstvo umika prihranke iz tolarskih naložb in jih seli v druge naložbe ali devize...