Znano je (zaključni račun proračuna RS), da so razpoložljiva sredstva v letih od 1998 do 2006 omogočala sofinanciranje z zakonom določenih del gojenja in varstva gozdov v zasebnih gozdovih le na ravni od 25 do 40 odstotkov načrtovanega ter vzdrževanja gozdnih cest na ravni okoli 40 odstotkov. V letih 2007, 2008 in 2009 so razpoložljiva sredstva za sofinanciranje vlaganj v gozdove višja na račun sredstev za sanacijo gozdov, poškodovanih v ujmah. Sofinanciranje del v gozdovih se izvaja le v sklopu nacionalne sheme in ni bilo vključeno v nacionalni program razvoja podeželja za obdobje 2007–2013, kar bi omogočalo tudi črpanje sredstev EU za sofinancianje izvajanja ukrepov v gozdovih. Taka politika je bila očitno zastavljena na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavestno, ker so bile potrebe za izvajanje okoljskih ukrepov v kmetijstvu tolikšne, da pričakovana sredstva EU ne bi zadoščala niti za sofinanciranje ukrepov v gozdovih. Če je bilo tako, potem bi bilo prav, da bi se iz proračunskih sredstev RS poskušalo zagotoviti sofinanciranje vsaj okoli 70 odstotkov z zakonom določenih in v načrtih za gospodarjenje z gozdovi, ki jih sprejemata vlada in odgovorni minister, opredeljenih del. Če bi se hoteli temu vsaj malo približati, bi morala razpoložljiva sredstva ohraniti raven, kot so jo dosegla v obdobju 2007–2009. Sredstva, ki so bila v tem obdobju namenjena sanaciji od ujm poškodovanih gozdov, bi bilo treba preusmeriti v sofinanciranje načrtovanih gozdnogojitvenih in varstvenih del, ki pomenijo preventivo za ohranjanje stabilnosti in enega od vzvodov za usmerjanje razvoja gozdov. To je še toliko pomembnejše v času, ko je zaradi gradacije podlubnikov in poškodovanosti zaradi ujm marsikje zrahljana stabilnost gozdov.