Beračenje je prekršek, če nekdo na vsiljiv ali žaljiv način nekoga nadleguje za denar ali druge materialne dobrine, kot je opredeljeno v 9. členu zakona o varstvu javnega reda in miru. Kršitelj je kaznovan z globo, ki znaša nekaj manj kot 42 evrov. Ko policisti ugotovijo, da je kršitelj mladoletna oseba, podajo obdolžilni predlog na pristojno sodišče, policija pa je o prekrških oziroma kaznivih dejanjih, ki jih storijo ali so v njih udeleženi otroci ali mladoletniki, dolžna obvestiti tudi pristojni center za socialno delo. Podatkov o številu otrok in mladoletnikov, obravnavanih zaradi beračenja, do zaključka redakcije nismo prejeli, po besedah Leona Kedra, predstavnika policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete z Generalne policijske uprave, pa ugotovljene kršitve kažejo na to, da gre največkrat za dejanja, ki jih organizirajo starši oziroma druge polnoletne osebe. Sodeč po podatkih, da so policisti na območju Slovenije v prvih štirih mesecih letošnjega leta ugotovili 169 prekrškov, v enakem obdobju lani pa 46, je beračenje pri nas v velikem porastu. Večina kršiteljev, ki so jih obravnavali v zadnjem obdobju, pa je bila tujcev. Cestni otroci so globalni problem »Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ne vodi uradne evidence o podatkih, ki zadevajo beračenje otrok na cesti, za zbiranje teh podatkov je pristojna policija. Menim pa, da je v naši državi beračenje otrok za zdaj redek pojav, k čemur zagotovo prispeva tudi zakonodaja, ki v veliki meri ta pojav onemogoča,« je uvodoma povedala Majda Erzar, generalna direktorica direktorata za družino, in dodala, da v Sloveniji vsa zakonodaja, povezana z otroki, temelji na Konvenciji o otrokovih pravicah. V primerih, ko zaznajo beračenje otrok – po besedah Erzarjeve so to večinoma otroci iz vzhodnoevropskih držav, zlasti iz Romunije –, so dolžni ukrepati tako policija kot centri za socialno delo (CSD). »Če gre za mladoletno osebo, policija ovadbo posreduje tudi pristojnemu CSD, ta pa je dolžan ukrepati v skladu s 119. členom zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.« CSD v takih primerih otroka nastani v enega od sedmih kriznih centrov, v nadaljevanju pa se lahko odloči za namestitev otroka v rejniško družino. CSD namesti otroka v krizni center tudi, če gre za tujega državljana, razen kadar je v spremstvu staršev oziroma odrasle osebe, takrat je namreč nameščen v center za tujce. »Fenomen cestnih otrok zgodovinsko gledano ni nov, ampak je star toliko kot življenje v urbanih okoljih. Kljub temu vse do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja ni bil deležen večje pozornosti raziskovalcev,« pravi mariborski sociolog in antropolog Andrej Naterer, ki zadnjih osem let raziskuje življenje bomžev, cestnih otrok v Ukrajini. »Šele ko je Unicef leta 1984 ta pojav označil za globalni problem, kar pomeni, da cestni otroci niso le problem nerazvitih družb, ampak tudi visokorazvitih zahodnih družb, se je število raziskav povečalo.« Unicef je istega leta izvedel tudi prvi poskus kategorizacije cestnih otrok. Kot je pojasnil Naterer, so jih razdelili v tri skupine. V prvo so uvrstili otroke, ki so v nevarnosti zaradi slabega ekonomskega položaja družin. Ti otroci občasno delajo, z denarjem, ki ga zaslužijo, pa pomagajo svojim družinam. Te otroke najdemo tudi v Sloveniji: to so na primer otroci, ki beračijo, in otroci, ki nastopajo kot poulični glasbeniki. V drugo skupino sodijo otroci, ki so prisiljeni delati in tako finančno vzdrževati svojo družino. Ti otroci ponavadi opustijo šolanje. V tretjo skupino pa sodijo cestni otroci, ki živijo na cesti, s svojimi družinami pa imajo le občasne stike ali jih sploh nimajo. »Unicefovi kategorizaciji so sledile številne druge, saj so raziskovalci za potrebe svojih raziskav dodajali nove kategorije otrok, na primer otroke družin, ki živijo na cesti, značilne za Indijo in Brazilijo, ali pa so skupine drugače opredelili. Zadovoljive in univerzalne definicije cestnih otrok še ni, Unicefova kategorizacija pa do danes ostaja najpogosteje citirana.« Prav različne kategorizacije so eden od razlogov, da se ocene Unicefa, Svetovne zdravstvene organizacije, Združenih narodov in drugih o tem, koliko je na svetu cestnih otrok, zelo razlikujejo in se gibljejo od 40 do 100 in celo 150 milijonov. Različnim ocenam botrujejo tudi nacionalne politike, ki si zavestno ali nevede zatiskajo oči pred problemom. »Iz teh ocen so izvzete razvite zahodne države, kjer te otroke 'tlačijo' v različne kategorije, kot je na primer kategorija urbano pleme. Res se cestni otroci v Nemčiji, na Danskem in Finskem v določenih značilnostih razlikujejo od tistih v Romuniji, Ukrajini, Bolgariji, Srbiji in Hrvaški, če se omejim le na Evropo, ampak ti otroci so cestni otroci, ne glede na to, kako jih imenujemo,« poudarja Naterer. Žrtve zlorab doma in na cestiPoleg partikularnih značilnosti ima fenomen cestnih otrok tudi univerzalne značilnosti. Starost cestnih otrok sega od sedem do sedemnajst let, v Ukrajini je Naterer srečal tudi šestletnika in izvedel celo za štiriletnike, ki živijo na cesti, sicer pa je svetovna populacija cestnih otrok v povprečju stara 12 let. Med njimi prevladujejo fantje, deklet je le približno četrtina. »Globalno gledano za to populacijo velja, da predstavlja subkulturo, udeležba v tej pa se kaže na latentni in manifestni ravni, kar pomeni, da je kultura življenja na cesti tisto, kar jih dela cestne otroke, to pa pogojuje tudi manifestno plat, ki vključuje značilen zanemarjen videz, poseben jezik oziroma način komunikacije ter pravila, ki temeljijo na specifičnem sistemu norm in vrednot.« Za te otroke je značilno, da so prikrajšani glede hrane, zatočišča, zdravniške oskrbe in izobraževanja. Pogosto prihajajo iz revnih družin, v katerih so ponavadi žrtve zanemarjanja in različnih zlorab. Na cesti preživijo tako, da opravljajo različna dela, kot so na primer pomoč na tržnici, pranje avtomobilov in prodaja časopisov, zbirajo odpadno železo in steklenice, beračijo, pomemben vir dohodka pa so tudi manjša kriminalna dejanja in prostitucija. Ti otroci so na cesti pogosto izpostavljeni socialnim, psihološkim in spolnim zlorabam. »Cestni otroci se ne pojavljajo kot posamezniki, ampak oblikujejo skupine, ki jim nudijo zaščito in preživetvene tehnike, omogočajo jim identifikacijo, po mojem mnenju pa jim predstavljajo tudi simulacijo družine, kar se kaže v socialni strukturi skupin, kolektivnem delovanju, razdelitvi vlog in prepoznavanju avtoritete,« meni Naterer in dodaja, da so te skupine hierarhično strukturirane, vodja skupine pa je tisti, ki ga skupina prepozna kot najbolj kompetentnega. »Te skupine niso amorfne podivjane horde.« Bomži v tipluhahNaterer od leta 2000 raziskuje fenomen cestnih otrok v mestu Makejevka v Ukrajini. Zanje je izvedel od ukrajinskega uličnega umetnika in aktivista Roberta Czerwinskega, ki se v svojem delovanju posveča tudi pomoči cestnim otrokom. Ti otroci so se v Ukrajini pojavili po osamosvojitvi Ukrajine leta 1990. Takrat sta družbenopolitičnim spremembam med drugim sledila tudi velika revščina in pojav cestnih otrok, imenovanih bomži. »Danes lahko spremljamo v Ukrajini že drugo generacijo cestnih otrok, ki so otroci prve generacije ali pa njihovi mlajši bratje in sestre. To pomeni, da se je ta način življenja v Ukrajini izoblikoval kot alternativa drugim načinom življenja.« Glavni namen Natererjeve raziskave, ki še vedno poteka, je bil dobiti vpogled v vsakodnevno življenje cestnih otrok v Makejevki. Opazoval je 41 otrok, ki so živeli v treh skupinah na različnih lokacijah v mestu. »Po osmih letih še vedno spremljam v glavnem iste otroke, nekateri med njimi so medtem umrli. Prevladujejo otroci nižjega srednjega sloja, med njimi pa najdemo tudi otroke iz premožnejših družin. Večina ima starše, med njimi pa so tudi otroci le z enim ali brez staršev. V 70 odstotkih družin, iz katerih prihajajo, vladajo neurejene razmere, ki so najpogosteje posledica brezposelnosti in alkoholizma staršev.«Danes so ti otroci stari 16, 17 let, leta 2000 so bili pol mlajši. Takrat jih je več kot pol spalo na cesti, drugi so občasno spali kje drugje, večina pa je ohranjala stike s svojimi družinami. Petnajst odstotkov jih ni nikoli hodilo v šolo, dobra tretjina jih v času raziskave ni bila vključena v nobenega od vzgojno-izobraževalnih procesov. »Sčasoma se je ukrajinska družba senzibilizirala za ta problem in čeprav uradno cestni otroci tam ne obstajajo, skrb zanje postaja socialna praksa.« Le še približno deset odstotkov teh otrok je danes popolnoma prepuščenih cesti, od preostalih jih večina živi v internatu in obiskuje šolo, konce tednov in počitnice pa preživljajo na cesti. Tam večino časa preživijo v tipluhi, mestni podzemni toplovodni napeljavi, večino denarja, ki ga tako ali drugače zaslužijo, pa porabijo za psihotropno drogo, imenovano baltuška. Iz sestavin, ki jih kupijo v lekarni, jo pripravijo sami. Uživajo jo intravenozno, učinek te droge pa je izredno kratkotrajen, zato jo uživajo večkrat na dan. Zaradi skupne uporabe igel so se med temi otroki začeli širiti aids in druge bolezni. Zelo radikalna je Natererjeva trditev, da so otroci v Ukrajini na cesti zato, ker tam hočejo biti. »Kljub vsem alternativam, ki jih imajo na voljo in ki so jih izkusili – od prevzgojnih domov, sirotišnic, mladinskih zaporov do pomoči krščanskih in različnih nevladnih organizacij –, vedno znova izberejo cesto. Tak način življenja je njihova izbira, kar pa je težko razumeti zaradi zakoreninjenosti predsodkov, vezanih na naše otroke.« Na vprašanje, zakaj so na cesti, po Natererjevih besedah otroci ne znajo odgovoriti. Zavedajo se sicer, da tak način življenja ni dober, hkrati pa so prepričani, da se jim ne more zgoditi nič hudega. »Mislim, da so na cesti izkusili svobodo, za katero so pripravljeni plačati zelo visoko ceno.« Preživetvene tehnike kot privilegirane taktikeZ ukrajinskimi cestnimi otroki se je leta 2006 srečal tudi multimedijski umetnik Franc Purg. V Ukrajino se je odpravil skupaj z britansko umetnico Saro Heitlinger. V Kijevu, Dnipropetrovsku in Odesi sta raziskovala preživetvene tehnike oziroma kreativne prakse, ki cestnim otrokom omogočajo preživetje, kot rezultat tega raziskovanja pa je nastal socialno angažiran projekt Privilegirane taktike I. »Moj namen ni bil dokumentirati fenomena cestnih otrok v Ukrajini,« pravi Purg, »ampak me je zanimalo, kako lahko otrok brez vsega, otrok, ki nima nikakršnih pravic, ki ga nihče ne spoštuje, ki nima zdravstvenega zavarovanja, ki ni vključen v nobeno evidenco, ki ne hodi v šolo, kako lahko tak otrok sploh preživi na cesti.« Purga so že pred tem zanimale marginalne kreativne prakse. »Totalitarni kapitalistični političnoekonomski sistem namreč daje možnosti le nekaterim – prilagodljivim in ne nujno kreativnim –, podobno kot tudi umetniški sistem, zato so se iz obeh sistemov nekatere kreativne prakse izselile. Tudi cestni otroci morajo biti izjemno kreativni, da lahko preživijo, in prav to kreativnost sva s Saro raziskovala.« Po neuradnih podatkih je v Ukrajini od 700.000 do milijon cestnih otrok. »Zgodbe teh otrok so si pogosto zelo podobne; po razpadu Sovjetske zveze so njihovi starši ostali brez dela in brez stanovanja, zaradi česar so se zatekli v kleti in podobna improvizirana bivališča. Oče se je nato nekam izgubil, mama pa se je zapila. Otroci tega niso mogli prenašati in so pobegnili na cesto, kjer jim je boljše kot doma.« Pri tem Purg dodaja, da se nikakor ne strinja, da je cesta način življenja, ki bi ga otroci izbrali. »Cesta je za otroke zelo slaba rešitev, vendar še vedno boljša od drugih, ki so jim na razpolago, na primer od prenatrpanih sirotišnic.«Otroci, ki so primorani živeti na cesti, se znajdejo na različne načine. Ena od pomembnejših preživetvenih tehnik je kraja. »Otroci so pri tem zelo kreativni. Izdelali so na primer torbo, ki na preprost in učinkovit način onemogoči varnostne sisteme, ki jih v trgovinah uporabljajo za preprečevanje kraj.« Z omenjenim projektom sta Purg in Heitlingerjeva hotela spodbuditi razpravo o tem, kdaj kraja ni kriminal, ampak privilegirana taktika, ki omogoča golo preživetje, pa tudi razpravo o neenakosti med razvitim in nerazvitim svetom, ki je posledica izkoriščanja oziroma legalnih kraj. Prav slednje pogosto botrujejo pojavu cestnih otrok. eračenje je prekršek, če nekdo na vsiljiv ali žaljiv način nekoga nadleguje za denar ali druge materialne dobrine, kot je opredeljeno v 9. členu zakona o varstvu javnega reda in miru. Kršitelj je kaznovan z globo, ki znaša nekaj manj kot 42 evrov. Ko policisti ugotovijo, da je kršitelj mladoletna oseba, podajo obdolžilni predlog na pristojno sodišče, policija pa je o prekrških oziroma kaznivih dejanjih, ki jih storijo ali so v njih udeleženi otroci ali mladoletniki, dolžna obvestiti tudi pristojni center za socialno delo.