Eppur si muove, ste dejali nekateri, ko ste videli, kako je evropski parlament končno začel »delovati«. Kot so post festum hvalili nekateri analitiki in politiki, je prenehal »demokratični deficit«. Parlament je končno postal politična institucija prave bitke, v katero so se zazrle vaše številne oči. V bitki je parlament zmagal nasproti izvršni oblasti, Barroso je moral popustiti, Butiglione je odstopil. To je seveda le ena zgodba, formalna plat, zadeva institucij. Druga zgodba je zgodba »vsebine«: zgodba o tem, zakaj in ob kateri temi se je to zgodilo. Ne ob finančnih vprašanjih, ne ob varnostni politiki, ne ob kateri drugi običajni »veliki« temi, na katerih ponavadi jahajo nacionalni politiki. Butiglione je bil nesprejemljiv kandidat za velik del poslancev in poslank, ker je podvomil o tako nepomembnih rečeh, kot so nekakšne pravice gejev in lezbijk, in o enakosti žensk, dveh temah, ki sta postali del Listine pravic Evropske unije, del njene ustave in temelj evropske politične orientacije. Spoštovanje teh pravic je bilo všteto v kriterije, ki jim je bilo treba zadostiti za vstop v EU, hkrati so te pravice del evropskega pravnega reda. Komisija ni bila imenovana in zato se je vsaj za trenutek zazdelo, da je zmaga na strani tistih, ki branijo enakost žensk in istospolno usmerjenih, skratka, da je to zmaga socialistov, zelenih in, deloma, liberalov.