40 Marrov pregled razvoja jezikov v vzhodni Indokini o tem veliko pove. Ugotavlja, da je že okrog leta 1910 »večina izobraženih Vietnamcev predpostavljala, da sta ali kitajščina ali francoščina ali pa obe bistveni obliki švišje’ komunikacije« (David G. Marr, Vietnamese Tradition on Trial, 1920–1945, str. 137). Po letu 1920 pa so se stvari hitro spreminjale, kar je bila delno tudi posledica državnega spodbujanja rabe fonetične pisave quốc ngū. Takrat se je že »krepilo prepričanje, da je govorjena vietnamščina pomembna in morda kar sic osnovna komponenta nacionalne identitete. Celo tisti intelektualci, ki so se v francoščini znašli bolje kot v svoji materinščini, so začeli ceniti dejstvo, da vsaj 85 odstotkov njihovih sonarodnjakov govori isti jezik« (ibid., str. 138). Takrat so se že docela zavedali vloge, ki jo je imela pismenost množic pri oblikovanju nacionalnih držav v Evropi in na Japonskem. Marr pa tudi pokaže, da dolgo ni bilo jasne korelacije med izbiro jezika in politično držo: »Odločitev za vietnamski materni jezik ni nujno pomenila patriotizma, kakor tudi izbira francoščine ni bila nujno kolaboracionizem« (ibid., str. 150).