Iz usmeritve razmerja deklarativno – dejansko lahko sklepamo, da bodo z ustanovitvijo Javne agencije za knjigo proračunska sredstva, namenjena knjigi, še nižja (saj JAK omogoča pridobivanje neproračunskih sredstev), manjši bo dejanski, ne pa tudi deklarirani pomen knjige. Prav ta sicer kaže skrajno okostenelost: trditi, da je knjiga vrednota, ker je podpornik nacionalne identitete/vseživljenjskega učenja, je v razmerju do zasebnih interesov in potreb sodobnih bralcev vsaj neživljenjsko. A zdi se, da je prav neživljenjsko približevanje knjige bralcem družbeno zaželeno. Narava in število knjižničnih izposoj dokazujeta, da bralce (še) imamo, da pa se nikakor ne zavedajo, da je zahtevno leposlovje najprej v njihovem individualnem interesu, saj s sintezo tehtne vsebine in kultivirane forme (ki bi ju upravičeno lahko zahtevali na vseh področjih družbenega delovanja) zahteva odprto in ustvarjalno razumevanje vsebine, predvsem pa tudi jezika samega, s čimer povečuje sposobnost bralčeve artikulacije – tudi njegovih lastnih potreb, če želite. Zdi se, da so prav taki bralci v interesu današnje, s tržno logiko prepojene družbe: ker ne znajo artikulirati svojih lastnih potreb, jim jih lahko narekuje peščica tistih, ki so svoje, najpogosteje gmotne, znali artikulirati in izpolniti. (Tak družbeni interes potrjuje tudi nenehno krčenje medijskega prostora, namenjenega poglobljenim refleksijam). Tu nekje se potem generira tudi (zgrešeno) prepričanje o pomanjkanju časa za branje.