Sem, iskreno povedano, precej začuden, da sem lahko prišel do te točke, ne da bi vam prej obrazložil svojo politično sliko sveta. To bi pomenilo, da ni igrala nobene vloge. Ampak delajmo se, da je. Nisem imel samo ene politične slike sveta - imel sem štiri - če jemljete sliko sveta dobesedno. Moje politične slike so bile iz let 1914, 1922, 1949 in 1975. Na notranji strani šolskega atlasa so bile narisane štiri karte, Svetovni prodor socializma in propad imperialističnega kolonialnega sistema v Aziji in Afriki. Socialistične dežele so bile narisane seveda rdeče, rdeča je barva delavske zastave, delavskega gibanja in, in, in. Zelene so bile mlade nacionalne države, zelo obetavna oznaka in obetavna barva. Zeleno je bilo skoraj že rdeče, kajti paradižniki so na primer tudi najprej zeleni, preden postanejo rdeči. Potem imajo potrebno zrelost. Razen tega zveni "mlade nacionalne države" kot mladi pionirji, ki si, kot je znano, prav tako prizadevajo, da bi storili vse tako dobro kot veliki, tovariši, odrasli socialisti. - In zdaj k negativni strani spektruma: Temnomodre so bile kapitalistične dežele in kdor pozna barvni spektrum (kot jaz, bodoči Nobelov nagrajenec), ta ve, da sta infrardeča in ultravijolična konca spektruma. In tako je tudi v tem primeru: rdeča in modra - vmes pa pravzaprav divja boj. Svetlomodre so bile kolonije, kar sem razumel tako, da te dežele morajo biti kapitalistične, čeprav tega pravzaprav nočejo - s srcem niso čisto pri stvari, prisiljene so v kapitalizem in bi bile rade kaj drugega, če bi jih le pustili. Končno, kot zadnje, "odvisne dežele". Pobarvane so bile z oker barvo. In biti odvisen, to se mi je zdelo nespodobno. To so prav gotovo bile dežele, v katerih se je prestola oprijemal kakšen korupten monarh. Ampak odvisne države je tako ali tako ogrožalo izumrtje.