Morda članom zdravstvenega sveta ne bo treba odstopiti, morda bo prvo besedo – pred politiko in vsemi drugimi včasih tako nepotrebnimi pritiklinami – vendarle dobila stroka. Pravzaprav bi bila komplementarnost na ministrski ravni, oplemenitena z bazičnim vedenjem, tistim, ki (še) ni izgubilo stika z vsakodnevno prakso, edina sprejemljiva rešitev; takšna, v kateri bi vsi vlekli skupni voz v isto smer, in ne vsak v svojo. Ali obstaja pripravljenost za to, bo javnost imela priložnost ugotavljati prav kmalu. Denimo ob skorajšnji drugi parlamentarni obravnavi zdaj že kar neslavno slavnega nacionalnega programa zdravstvenega varstva na Slovenskem, poimenovanega Zdravje za vse do leta 2000 (!?) … Ali pa ob zakonu o postopkih umetne oploditve in ravnanju s človeškimi zarodki, kjer je vladni predlog prehitel poslanec Aleksander Merlo, po profesiji zdravnik, z vložitvijo skorajda identičnega zakona. S to potezo pa si je prislužil opozorilo, da se bo, če zakona ne umakne, znašel pred častnim razsodiščem zdravniške zbornice zaradi kraje intelektualne lastnine oziroma uveljavljanja materialnih in avtorskih pravic, ki jih ima do dokumenta ekspertna delovna skupina.