Prej sem se trudil dokazati, da je upravna enota imperija v 18. stoletju dobila nacionalen pomen tudi zato, ker je definirala vzpon kreolskih uradnikov. V 20. stoletju je bilo enako. Kajti tudi v primeru, ko je mlad rjavo- ali črnopolti Anglež odšel na šolanje ali v uk v metropolo, kar je bilo omogočeno le zelo redkim med njegovimi kreolskimi predniki, je bilo to običajno tudi njegovo zadnje uradniško romanje. Poslej je bil vrh njegovega ovinkastega vzpona najvišje administrativno središče, v katerem je lahko dobil zaposlitev: Rangun, Akra, Georgetown, Kolombo. Na vsakem teh omejenih potovanj pa je srečeval dvojezične sopotnike in občutek zavezništva med njimi je postajal vse močnejši. Na svoji poti je hitro spoznal, da je njegovo poreklo malo pomembno – naj bo določeno etnično, jezikovno ali geografsko. Lahko ga je le usmerilo na to pot in ne na kakšno drugo, ni pa moglo temeljno določiti njegove smeri ali njegovih sopotnikov. Iz tega obrazca je nastala subtilna, polskrita postopna transformacija kolonialne države v nacionalno državo, transformacija, ki jo je omogočila ne le zanesljiva kontinuiteta uradništva, marveč tudi uveljavljena zapletena shema potovanj, skozi katera so uradniki doživljali svojo državo.