Moja mati je imela številne odlike, a dobro kuhanje ni bila ena od njih. Vsak obrok so tvorili ostanki. Ne le, da so bili ostanki priloge, ampak se je zdelo, da so ves obrok. Z bratom sva se večkrat čudila, kako ji to uspe. Končno sva se sprijaznila s tem, čemur sva rekla teorija o velikem poku maminega kuhanja. Sklenila sva, da je najina mati nekoč v davni preteklosti, še preden sva se rodila, skuhala ogromen obrok hrane, od katerega je potlej živela vsa družina. Žal nama je bilo le, da sva ta obrok zamudila. Enako je z veliko farmacijo. Farmacevtska podjetja vsake toliko na trg prinesejo inovativno zdravilo, večinoma pa zagotavljajo navidez neizčrpno zalogo ostankov – zdravil »tudi mi«, ki so različice zdravil iz oddaljene preteklosti. Toda farmacevtska podjetja – za razliko od mitskega prvega obroka moje matere – redko kuhajo sama. Začetno delo odkrivanja zdravil navadno opravijo raziskovalci, ki jih podpirajo Nacionalni inštituti za zdravje (NIH). Farmacevtska podjetja potem ta odkritja razširijo in izrabijo.1 V prejšnjem poglavju smo videli, da je Uprava za hrano in zdravila (FDA) v petih letih med letoma 1998 in 2002 odobrila 415 novih zdravil, med katerimi jih je bilo le 14 odstotkov zares inovativnih. Nadaljnjih 9 odstotkov je bilo starih zdravil, ki so bila na neki način spremenjena, tako da so – po mnenju FDA – predstavljala pomembne izboljšave. In ostalih 77 odstotkov? Neverjetno, a vsa so bila zdravila »tudi mi« – ta agencija jih je razvrstila kot zdravila, ki niso nič boljša od zdravil za zdravljenje istega obolenja, ki so že na trgu. Nekatera od teh zdravil so imela drugačno kemično sestavo od izvirnikov, večina pa ne. Nobeno pa ni veljalo za izboljšavo. Tako torej.