Ko je letalo začelo s pristajalnim manevrom pred barcelonskim letališčem, sem z glavo udaril v okence in se zbudil. Prvi hip sem pravzaprav mislil, da kot že neštetokrat prej v tesnobnih sanjah padam s kakega mostu, balkona ali med ograjo na stopnišču stolpnice proti tlom. Potem sem začutil stisnjeno kepo svojega srca, ki so jo oklepali krčeviti koščeni prsti, drobna pega zavesti je panično zatrepetala po mojem telesu, in če mi ne bi bilo neznosno slabo, bi na ves glas zavpil, tako pa sem samo klavrno zastokal. V očeh me je peklo od gostega potu, ki mi je mezel po obrazu, letalo je bilo nagnjeno na mojo stran, v razpotegnjeni sekundi, ki mi je kot pikljajoč droben pesek spolzela pod veke, sem prepoznal bele pene valov nad globino modrega morja in v naslednjem trenutku sem se zavedel, da sem v letalu. Nenadoma je vse moje telo preplavil spomin, kako sem v nekem prejšnjem življenju z majhno punčko v naročju tako pristajal nad morjem pred splitskim letališčem, zaželel sem si, da bi neskončno dolgo padal proti morju in se s to podobo iz spomina pretihotapil v večnost.