V letu 2004 je bilo prvič registriranih 1078 novih traktorjev, ki pri prvi registraciji niso bili starejši od enega leta. To je po letu 1999 prvič, da je bilo registriranih več kot 1000 novih traktorjev. V primerjavi z letom 2003 je to 346 traktorjev oz. 47 % več. Ob tem podatku bodo dežurni »skrbniki« nad kmetovim blagrom pričakovano in zanje olajšano na ves glas zavpili: »Vedeli smo, da bo tako, Sapard!« in pohiteli z analizami in globokoumnimi izjavami o nespametnih investicijah slovenskih kmetov in modrovali, kam naj bi kmet namesto za traktorje namenil denar in bi se mu tako skoraj zagotovo cedila med in mleko. No ja, mleko se res začne »cediti«, ko kmetje »razjahajo« traktorje in se napotijo v hlev krmit in molst krave, prej omenjeni »dušebrižniki« pa zaklenejo svoje pisarne in še pri kosilu pomodrujejo, da bi bila hrana cenejša, če ne bi kmetje kupovali toliko traktorjev. Da danes tudi že pri nas v povprečju porabimo več denarja za prosti čas kot za hrano, da je kmetijstvo v letu 2004 prvič pridobilo manj dohodka iz proizvodnje kot iz vseh ostalih (večinoma javnih) virov seveda nikogar izmed njih ne zanima. Pa si stvar poglejmo še z druge strani in malo zmanjšajmo skrbi prej naštetih (če se bo kdo osebno prepoznal, naj se globoko zamisli). V primerjavi z letom 1999 je bilo lani na novo registrirano kar 619 oz. 36 % manj traktorjev. Po osamosvojitvi so se do omenjenega leta številke gibale od 1300 do 1600 (1999: DDV s 5 % na 20 %), v letu 2000 pa prepolovile in, kot rečeno, smo lani ponovno prišli nad tisoč. Gotovo je k temu v določenem delu pripomogel tudi Sapard, gotovo je, da je šel precejšen del denarja, ki ga je namenila EU-15 za predpristopno pomoč, nazaj v industrijo teh držav, a to še ne pomeni, da so kmetje ravnali napak.