Moštvi nedolgo zatem pritečeta na igrišče in tekma se lahko začne. Po uvodnem »mrcvarjenju« žoge nekje med obema kazenskima prostoroma v 24. minuti pade zadetek. Naš junak, ki mu za bolj nazorno predstavo lahko nadenemo tudi ime, recimo mu kar Roman, refleksno skoči v zrak in z ustnicami, razpotegnjenimi v širok nasmeh, na ves glas zavpije: »Fant in pol, tale severnjak!« Za hip pogleda okoli sebe in na velikansko začudenje ugotovi, da se njegovemu skandiranju ni pridružil prav nihče. Kako? Zakaj? Saj so ga dali, ne? Smrtna tišina, sem in tja kak izrazito sovražen pogled. »Saj ste mislili na te nesrečnike v modrem, kajne, ko ste govorili o amaterjih?« Sosed s prezirom: »Ne provociraj, ti tale sramota proti nekim vikingom, ali kako jim že pravijo, res ni dovolj?« To so torej amaterji! In res, v prvem polčasu bi sicer bajno bogate zvezdnike londonskega Chealseaja kljub terenski pobudi naključni opazovalec kaj hitro lahko zamenjal z igralci Rosenborga, ki bi po neki nogometni logiki morali biti tisti s polno mrežo. Tako pa je bilo vse skupaj videti povsem drugače, saj se je zdelo, da Skandinavci igrajo ravno toliko, kolikor bi utegnilo zadostovati za zmago.