Marenče je za vzpon od šotora tabora 3 pa do vrha potreboval slabih 11 ur. Vstal je ob enajstih, šotor pa zapustil petnajst čez polnoč. "Ko vstaneš, se vsedeš in si najprej rečeš: 'Ali res moram?'" Da je iz snega nakuhal liter vode ter se oblekel in opremil, je potreboval debelo uro. "Največja muka se je spraviti ven iz šotora na tisti mraz, v čisto, trdo noč sredi snežno kamnite puščave." Nevarno prečnico, med prečenjem katere se je ubil grški alpinist, je dosegel še v trdi temi. "Sploh nisem kaj dosti premišljeval. Malo sem gledal dol, bolj s strahom, kakor ne, potem pa kar šel. Moram reči, da sem se počutil tako čudno in zanimivo obenem, kot se nisem še nikoli. Kot bi me neka notranja sila gnala proti vrhu, kot bi plaval proti vrhu." Vrh snežnega lijaka, izpostavljenega mesta, ki sledi prečnici, se je naredil dan, posijalo je sonce. "To je nekaj najlepšega, kar se ti lahko naredi. Občutek imaš, da je takoj toplo, čeprav se nič ne spremeni, pač ena luč se ti prižge." Medtem se je Marenčetu pridružil Gregor Lačen, s katerim sta se odtlej skupaj vzpenjala po dolgem zasneženem pobočju, ki sta ga prečila diagonalno proti desni. "Zaradi prečenja pobočja se dvigaš zelo počasi. Štel sem korake in vsakih deset, petnajst korakov počival. To gre v nedogled." Zatem sta nad seboj ugledala kamnit vršni greben, nekje na desni polovici pobočja pa bi se moral nahajati zasnežen žleb, ki omogoča dostop prek grebena na vrh. "Vedel sem, da morava iti precej desno, ne pa tudi, kako daleč desno. To ti malo zbije moralo. Poklicala sva Škarjo, ki je bil tedaj že zelo vesel, saj je vedel, česar jaz tedaj še nisem, da bova namreč ta dan prišla na vrh. Usmerjal naju je z daljnogledom, spotoma pa še pristavil, da nama slučajno ne bi padlo na pamet, da bi sedaj obrnila. Pod žlebom sva si vzela čas za počitek, odvrgla nahrbtnike in nadaljevala samo s cepinom. Vrh Daulagirija je razsežna, za pol nogometnega igrišča velika zasnežena vodoravna ploščad, iz katere mole nekaj metrov visoki kupi kamenja. Med njimi izbereš najvišji kup in to je vrh. Na ploščad se moraš iz strmega žleba dobesedno zavaliti. Ko se tako prevalim na ploščad, ležim na hrbtu, diham, kolikor dopuščajo pljuča, se obrnem, in komaj pet metrov od sebe zagledam truplo mrtvega alpinista. Bil je 52-letni Švicar, ki ga je leta 1985 na vrhu Daulagirija zadela kap. Drugi so vedeli zanj, jaz pa ne. Nisem ga gledal, tudi slikal ga nisem, tako kot tisti, ki so na Everestu na veliko fotografirali in kot kakšni mrhovinarji hodili okoli, ker se mi je zdelo to neetično. Odpočila sva se, Gregor je vzel v roke radijsko postajo, nato pa na ves glas zakričal: 'Tone, tukaj vrh!'" Marenčeta so po vrnitvi pogosto spraševali, in še vedno ga, kakšni občutki so ga prevevali na vrhu. "Ni občutkov, zmatran si, fertik! Ne premišljuješ, kaj si naredil. Rečeš si, zdaj je konec, zdaj mi ni treba nikamor višje več, zdaj grem lahko samo še dol, konec je matranja. To so vsi občutki. e slikanje ti je odveč, jaz sem celo kamen z vrha pozabil pobrati." Marenče in Lačen sta se v mirnem, razmeroma toplem, skorajda brezvetrnem ozračju vrha zadržala slabo uro. "Malo sva slikala, malo gledala naokoli, malo se pogovarjala in malo veselila. Zatem pa jo zelo previdno ubrala navzdol." "Potem, ko sem bil na vrhu," dodaja Marenče, "sem videl, da mora biti ogromno stvari izpolnjenih, da prideš na vrh. Nekaj je odvisno od tebe, nekaj od tvojega okolja. Če ti zboli soplezalec, moraš nazaj. Če zboliš sam, moraš nazaj. Če te v prste zebe, moraš nazaj. Če te vreme zafrkne, moraš nazaj. Ogromno stvari se mora ujeti, da uspeš."