Kajti tudi jaz sem že jadral. Pred leti sva ga namreč z nekim starim prijateljčkom nekaj biksala po Ljubljani in po dveh dneh heca mu je, kot je vse kazalo, sonce, ki je v poletnih dneh na pol praznih mestnih ulicah še posebno usodno, udarilo v glavo. Jeba, je kar na lepem vzkipel tam na nekem senčnem gostilniškem vrtu, medtem ko sva popolnoma lagodno srkala prvo jutranje pivo, tale Ljubljana je v dopustniških časih ena čisto navadna, do nebes segajoče dolgočasna jeba. Daj, pograbi svojo torbo, pa greva še midva nekam …(Še vedno sem namreč v naročju stiskal svojo zvesto aktovko, v kateri sem hranil neke službene akte in zapiske, saj se v tistih dneh pač nisem pojavljal v svojem skromnem stanovanjcu.) Ja, pa kam greva, sem se po oblomovsko čudil, saj je tukaj povsem prijazno in tudi popil še nisem … Ne, ne, nemudoma bova zapustila tole postano mlako, je bil histeričen, nakar me je zvlekel v avto, pa sva se vozila čez Dolgi most, pa mimo Vrhnike in Postojne, šinila mimo Kopra ter se končno ustavila v Piranu, jaz pa sem ob vsem tem le debelo gledal. Uh, ta morski zrak, pa to otožno pivkanje galebov in brezkončna modrina, ki se razpira pred nama, je navdušeno sopel, ko sva se zvlekla na plano. Tam na pomolu pa je fant, če verjamete ali ne, imel zaparkirano družinsko jadrnico, kajti izhajal je iz pomembnih kulturniško-političnih krogov. O, madona, sem se tako globoko začudil, da sva morala, če sem hotel priti malo k sebi, takoj oditi na hladno pivo. V barčku ob obali sva ujagala še dve babi, nekakšni znanki z ljubljanskih ulic, in potem smo se veselili, ure pa so z brezobzirno tihoto polzele mimo tja v pozno popoldne. Eh, bomo pa izpluli jutri, saj danes tako ali tako vlada skoraj popolno brezvetrje, smo sklenili, nocoj pa lahko zavijemo še na tisto veliko fešto tja dol v Portorož. Veselica je bila res veličastna, v temi, ki je legla nad zaliv, so se v čudnem plesu med seboj prepletali dim in vonji po zasmojenih čevapčičih in klobasah ter skušah in sardelicah s hlapi refoška in merlota, no, pa tudi zadahi šnopca in pira so se vpletali mednje, babe so cvilile in se vreščavo hahljale kot kakšne eksotične pragozdne ptice, dedci smo se slinili okrog njihovih kikel, vmes pa smo se kar nekajkrat urno zavrteli po plesnem podiju ter od same opojne radosti tu pa tam radostno zavriskali tja gor v mediteransko noč. Tja proti jutru, težka sivina se je kot plesen že pričela razpredati po vzhodni strani neba, sem se nenadoma zasačil, da popolnoma osamljen (seveda če izključim pohojene bele plastične kozarčke ter s senfom in ajvarjem popackane kartonaste krožničke, katerih intelektualni domet, to pač moram priznati, pa je bil v tistem trenutku popolnoma enakovreden mojemu) utrujeno dremam na neki, prav za to priložnost grobo zbiti klopci. Potem sem dvakrat rekel »brrr, brrr«, vse to podkrepil še z glasnim vzklikom »ooo, madona«, tesneje stisnil svojo uradniško torbo k sebi ter se vdano podal tja proti piranskemu privezu. Pa nisem dolgo krevsal po tistem asfaltu, kaj kmalu se je z mrhovinarsko zvijačnostjo z napol ugasnjenim motorjem prikradel za moj hrbet policijski avtomobil ter mi nekaj časa hinavsko sledil, čeprav mu nisem namenjal prav nobene pozornosti. Vse je kazalo, da je policista, ki sta ždela tam notri, moja hoja spravila še v posebno dobro voljo, zato sta bila potem, ko sta zapeljala predme, celo do neke mere duhovita, kar je sicer za ta ceh povsem neobičajno. Opsala, sta rekla, kam pa so gospod krenili? Oh, sem mlahavo odmahnil, nocoj sem se malo pozabaval, zdaj pa grem tjale na mojo jahto malo odležat, kajti utrujen sem, utrujen. Oho, a kar na jahto, je povzel prvi, in obrazne mišice so se mu kar zvijale od na silo zadrževanega krohota. No, to jahto bi pa res rad videl, je povzel drugi in si med pomežikovanjem pritiskal dlan na usta, čeprav se je bilo izza nje moč čuti nekakšno prhanje. Ooo, potem si jo pa pojdimo ogledat, se je med pridušenim hohotom prijazno odločil prvi ter mi na široko odprl zadnja vrata. Kar izvolite, gospod Onansis ali kako se že pišete, je bil vljuden, medtem ko sem se homatal v notranjščino. Zapeljali smo se kar na pomol, kar sicer nikakor ni dovoljeno, izstopili in po hudomušnem zmagoslavju, ki se je zalesketalo na njunih obrazih, sem zaslutil, da sta prepričana o svojem zmagoslavju. No, in katera je zdaj ta tvoja jahta, sta se med muzanjem spogledovala z nekakšno otroško hudobijo, no, pokaži nama jo vendar. Takrat pa sem zgrmel v strahotno zagato, saj so si bile vse tiste barke, vsaj zame, ki sem »našo« prejšnjega dne zgolj ošinil s pogledom, tako enake kot kloni. Mislim, da je tale, sem topo momljal, ali pa mogoče tale, če že ne tista tam … Ha, saj sva vedela, sta bruhnila v smeh, natanko sva vedela, potem sta se pa zresnila in odločno zaukazala, da naj se takoj skidam v avto, pa na policijsko postajo. Ah, tole bo pa še en dober zos, me je spreletelo, in ker sem še nekaj obotavljal, me je eden izmed njiju zgrabil ter me pričel tlačiti v kabino. Takrat mi ni preostalo prav nič drugega, kot da sem na ves glas zakričal: Koci, Koci (tako smo namreč klicali tega mojega prijateljčka), Koci, kje si?! Oho, a sedaj se boš pa še drl, me je tokrat že silno hudo stisnil policaj ter me od zadaj strokovno hebal. A takrat je na vso srečo iz kajute jadrnice tik pred nami, počasi in krmežljavo kot goba iz gozdnih tal, vzniknila njegova glava in v jutranjo tišino je zabrnel pomirjujoči glas, oh, Blaž, a si vendarle prišel, smo bili že v skrbeh zate. Policajema so se povesila rilca vse tja do tal in v nemočnem začudenju sta se le še žalobno spogledovala. Kaj, sta zmedeno spraševala, ali tale oseba res pluje na tej jadrnici, kar nista mogla verjeti. Seveda, seveda, je povzel Koci, sicer pa pridi sem, saj te posteljica že čaka, bržčas si preklemano utrujen. Ko sem se klamil na krov, sta me moža postave le nemo opazovala, priznati pa moram, da sem do takrat le redko zapazil tako globoko razočaranje v kakšnem pogledu. V zraku pa je bilo tudi povsem jasno čutiti njune misli: naslednjič, ko naletiva na kakšnega takšnega tiča, ga je treba najprej brez besed dobro in izdatno namahati in šele potem ljubeznivo poklepetati z njim.