»Z možem sva šla na kosilo v restavracijo. Bila je zelo mrzla zima in skozi okno sem opazovala zasneženo okolico. Na zelo strmi strehi sosednje stavbe, visoko nad tlemi, sem opazila neke ljudi, potem sem ugotovila, da je to cela družina: mama, oče in trije otroci (tako kot moja družina). Otroci so se začeli prerivati in tepsti in kar videla sem, kaj se bo zgodilo – in res je deklica kmalu padla s strehe. Jaz sem medtem že tekla proti njim in na ves glas vpila, naj pokličejo rešilca. Ko pa sem se deklici približala, sem videla, da je lesena lutka z narisanim obrazkom. Njene premične veke so se zapirale in zdelo se mi je pomembno, da jih obdržim odprte. Držala sem jo za roko in ji obljubljala pomoč. Videla sem, da bo tudi oče vsak čas padel, in premišljala, kako naj prestrežem njegov padec. Potem sem se zbudila.