»Look! Snake. Very dangerous,« je nenadoma zavpil naš lokalni vodnik potem, ko je voznik ob škripanju zavor ustavil sredi gozda. Vodnik, suhljati mladenič sredi dvajsetih, ki se je trudil v polomljeni angleščini pojasniti nam vse lepote in skrivnosti svoje države, je iz nekega grmovja izvlekel živozeleno tridesetcentimetrsko kačo in z njo na zahodnjaških obrazih izzval grozo in gnus. »Very dangerous,« je ponovil s pomenljivim izrazom na obrazu, ki je dal naslutiti, da si za svojo hrabrost ob koncu enodnevnega izleta po notranjosti otočka obeta kakšno napitnino, ki bi mu vsaj nekoliko popravila mesečni zaslužek, ki pa, roko na srce, za naše pojme ni pretirano velik (povprečna tajska plača je med 1500 in 2000 bati - 100 batov je približno 2 evra). Med odmorom za kosilo, ki smo si ga privoščili v »gorski« restavraciji, kamor vodnika vsak dan pripeljeta novo »rundo« navdušenih turistov, polnih pričakovanj in seveda denarja, ki ga bodo pustili v žepih ustrežljivih prodajalcev spominkov, natakarjev, sobaric in voznikov, smo si nekoliko oddahnili vročini navkljub in preizkušali najrazličnejše pekoče in polpekoče omake, ki so se odlično podale k neizogibnemu rižu. Ta mi je, moram priznati, po treh tednih začel že malce presedati, čeprav Tajci iz njega naredijo čudeže in ga predelajo v vse mogoče izdelke - papir, brezalkoholno in alkoholno pijačo, moko, celo biskvit za sladice. Kosilo na vrhu hribčka s pogledom na plantažo banan na eni in kavčukovca daleč na drugi strani je začuda minilo brez hrupa iz na ves glas navitih televizijskih škatel, ki so sicer neizogibni inventar v skorajda vseh tajskih restavracijah.