Ob hitenju po trgovinah, zbiranju šolskih potrebščin, naročanju knjig in učbenikov pa nikar ne pozabite tudi na otrokove čustvene stiske in socialne potrebe. Začetek šolskega leta namreč za malčka pomeni velik stres, ki ga sam zelo težko premaga. Je zaskrbljen, ker bo imel novo učiteljico? Se upira odhodu v šolo zaradi nekaterih »manj prijaznih« sošolcev? Otroku boste najlažje pomagali z redno tolažbo, pokažite mu, da ste mu vedno na voljo za oporo, da ga varujete in da se zato nima česa bati, predvsem pa ga nikar ne obremenjujte s svojimi prevelikimi zahtevami in pričakovanji. družil v kratkem, o stvareh, ki jih je treba še postoriti … Ko napolniva svoje baterije, greva v bitko za Veliko Starševsko Nagrado. To pomeni: zbuditi tri otroke, jih pripraviti do tega, da se umijejo, oblečejo in pozajtrkujejo v roku ene ure. Najstarejšega je treba prebuditi deset minut pred drugimi, ker je zjutraj zelooooo počasen. Pri hčerki - muhasti šestletnici, zaljubljeni v roza - je potrebnega veliko diplomatskega napora, da se dogovoriva, kaj bo obleka. Najmlajši, triletnik, vstane najkasneje in njegovo prvo vprašanje zjutraj je: »A grem danes v vrtec, vidva z očijem v službo in bratec ter sestrica v šolo?« Če je moj odgovor »da«, logično sledi krik, ki para živce: »Ne bom šel v vrteeeec!« Ko se končno odpravimo po stopnicah v garažo, je moj sicer zelo nizki pritisk višji najmanj za nekaj enot. Potem ga dvigne še iskanje čevljev v slogu »le kje sem jih pustil včeraj«, in končno se lahko zapeljemo v šolo in vrtec. Vožnja v službo mi mineva ob glasbi, saj na ves glas navijem radio in prepevam. Pa kaj, če me včasih kakšen voznik čudno gleda! Živčki trpijo zaradi stanja v kolonah, iskanja parkirnega prostora v Ljubljani in nekako jih je treba sprostiti. Ko končno pridem v službo, najprej nekaj minutk le sedim, da si oddahnem. In ura ni še niti osem!