»Ko je Arhimed razmišljal o zadani nalogi, je po naključju zašel v javno kopališče. Ko je sedel v kad, je opazil, da je količina vode, ki je stekla čez njen rob, enaka meri, do katere je bilo v vodo potopljeno njegovo telo. (V tem opažanju se skriva zakon o vzgonu.) To mu je nakazalo način rešitve naloge in prav nič ni odlašal; srečen je skočil iz banje in med tem, ko je nag tekel domov, na ves glas kričal: 'Heureka, heureka!' kar je pomenilo, da je našel, kar je iskal.« (Če se komu modrijanova raztresenost glede oblačenja zdi le nekoliko preveč pohujšljiva, naj pripomnimo, da Grkov golota ni posebno motila; navsezadnje so tudi vsi atleti na antičnih olimpiadah nastopali goli. Od tedaj se beseda »heureka« uporablja pri novih odkritjih.) »Pravijo, da je po odkritju vzel dve uteži, enako težki kot venček: prvo iz čistega zlata in drugo iz srebra. Nato je veliko posodo do vrha napolnil z vodo in vanjo potopil srebrno utež. Njeni masi (v resnici prostornini, toda včasih glede razlike med obema pojmoma niso bili preveč natančni) je ustrezala količina vode, ki je stekla čez rob posode. Nato je utež odstranil in posodo znova napolnil do roba. Tako je izmeril, koliko vode ustreza masi srebra. Po tem poskusu je v polno posodo potopil zlato utež in jo spet vzel iz nje. Spet je v posodo dolil vodo in ugotovil, da je ni toliko kot pri prvi uteži; to je ustrezalo manjši prostornini mase zlata v primerjavi s prostornino enake mase srebra. Končno je v polno posodo potopil sam venček in ugotovil, da je iz nje odteklo več vode kot pri zlati uteži. Iz razlike je izračunal delež srebra v venčku in tako razkril zlatarjevo goljufijo.«