To sem se spraševala kakšen dan pred praznikom srca, ko je na avtobusu neka ženščina potegnila telefon iz torbice in začela na ves glas kričati v slušalko: najprej je spraševala, ali so popravili straniščno školjko, potem je poklicala nekoga drugega in napovedala, da pride naslednji dan v službo pozneje, nato je iskala nekakšne papirje, ki so se že pred tednom izgubili. Skratka, na pol prazen avtobus je spremenila v pisarno. Za menoj je bil hud delovni dan, ampak preživela sem ga kljub vsemu dokaj umirjeno. Nekajkrat me je sicer imelo, da bi koga nahrulila, vendar mi je nekakšen antistresni drugi jaz dopovedal, da se ne splača. Da bo prijazna beseda dosegla več. Vreščeča babetina na avtobusu pa me je spravila na rob. Ravno sem se pripravljala, da ji povem kaj lepega, ko me je prehitela neka precej mlajša dama in jo pošteno ozmerjala. In ji pokazala znak nad sedežem, da je v sodobnem avtobusu, polnem elektronike, pravzaprav sploh prepovedano telefonirati. Potem se je usulo – potniki so se drug čez drugega drli nanjo. Nikogar ni motila mularija, ki se je prerivala, se hihotala in preklinjala, ker se nam je zdelo to nekako naravno, kričava ženska pa nas je spravila iz tira. Ko je videla, kakšno fronto ima proti sebi, je na naslednji postaji brez besed izstopila. Smo ji ves stres, ki nam ga je posodila, vrnili?