Danes zagovorniki utemeljujejo diferenciacijo učencev po sposobnostih/dosežkih z večjo učinkovitostjo tako organiziranega izobraževanja, v katerem je omogočeno upoštevati individualne lastnosti posameznikov. Trdijo, da je v homogenih skupinah, ki so posledica diferenciacije, lažje prilagoditi pouk (vsebino, čas in učne metode); pri takem pouku morejo boljši učenci hitreje napredovati, slabši pa imajo več pomoči pri osnovah. Poleg tega je poučevanje v homogenih skupinah manj naporno za učitelje. Diferenciacija učencev po njihovih zmožnostih je poštena za posameznike in koristna za družbo, predvsem poudarjajo skrb za talentirane. Kritiki takega pristopa v izobraževanju pa poudarjajo, da je diferenciacija učencev po zmožnostih nedemokratična in nepoštena, saj je v skupinah manj zmožnih učencev nesorazmerno veliko število učencev iz nižjih in neprivilegiranih družbenih slojev. Poudarjajo višjo kvaliteto pouka v mešanih razredih in nujnost prisotnosti boljših učencev kot vzor in za motivacijo slabšim učencem. Kritiki sicer menijo, da more biti pouk v homogenih skupinah smotrn v posebnih primerih, kratkotrajnih nalogah itd., vendar načeloma nasprotujejo vsem oblikam zunanje in tudi rigidnim oblikam notranje diferenciacije učencev, npr. stalnim bralnim grupam znotraj razreda, ki se vlečejo lahko več let. Po njihovem mnenju je razvrščanje učencev po sposobnostih/storilnosti škodljivo za tiste učence, ki so razvrščeni v manj zmožnostne oddelke, ker se od njih manj zahteva in manj pričakuje, zaradi dobro poznanih in raziskanih posledic samoizpolnjive napovedi (self-fulfilling prophecy), zaradi posledic občutka manjvrednosti in pomanjkanja samospoštovanja, itd. Poleg tega tudi poudarjajo, da je diferencirano, zgodaj usmerjeno izobraževanje imelo smisel v industrijski družbi, ko se je posameznik v šoli pripravljal za specifično delo; izgubilo pa je svoj smisel v poindustrijski družbi, kjer si prizadevamo za čim širšo splošno izobrazbo vseh. Tako zagovorniki kot kritiki utemljejujejo svoje trditve z raziskavami.