Slepi paviljon ni edini eksponat, ki ga najdemo zunaj muzejskega prostora. Raziskave uporabe javnega prostora in obnašanja ljudi na njem, ki so predstavljene na razstavi, dobijo svojo utemeljitev ali pa razlago v intervencijah v berlinski javni prostor, ki tako postaja podaljšani prostor galerije. In galerija obenem postaja del zunanjosti, ko obiskovalce povabi, da se po razstavi sprehajajo po granitnih ploščah, kakršne najdemo na berlinskih cestah. Daniel Birnbaum ta dialog med zunanjostjo in notranjostjo imenuje za bistvo Eliassonovega dela in mu obenem pripiše še eno dimenzijo. Zapisal je: "Njegovo delo te popelje ven v tvojo najbolj notranjo zunanjost." Zahteva od tebe, da ob njegovih delih zarišeš svojo pozicijo do okolja in tako Eliasson tudi reče, da bi lahko govorili o odnosu koprodukcije, ko govorimo o Eliassonu in njegovem 'potrošniku'. V zunanjosti spoznaš svojo notranjost in obratno, v tem pa ti je v obraz tudi vrženo temeljno spoznanje, da si predvsem sam. Vse, kar je okoli tebe, ustvariš, domisliš sam.