Restavriranje tovrstne umetnostne dediščine, ki sicer le redko zapušča kraje, v katerih jo hranijo že stoletja, je seveda priložnost za razstavne prikaze. Zatem ko so del trogirskih spomenikov v družbi eksponatov s še nekaterih drugih dalmatinskih lokacij med lanskim poletjem razstavili v cerkvi San Barnaba v Benetkah, so drugo razstavo, ki je bistveno obsežnejša in se v celoti osredotoča na trogirsko umetnost, tik pred iztekom lanskega leta odprli v zagrebških Klovićevih dvorih (razstavišču, ki so ga kot Muzejski prostor ustanovili leta 1982 v prostorih nekdanjega jezuitskega kolegija; sedanje ime je prevzelo leta 1996). Naslovili so jo Bogastvo trogirskih zakladnic, na njej pa je moč spremljati preplet dosežkov lokalnih umetnikov in umetnostnih vplivov od drugod (od apulskih prek florentinskih in beneških do ogrskih in bizantinskih), ki so jih v mesto vnašali različni gospodarski in politični vplivi. Projekt, ki je nastal v sodelovanju Joška Belamarića iz splitskega Oddelka za zaščito kulturne dediščine Ministrstva kulture in Biserke Rauter Plančić in Klovićevih dvorov, sestavlja kar 146 eksponatov od skulptur prek slikarskih del in iluminiranih rokopisov do izdelkov z različnih področij uporabne umetnosti (zlatarstva, obrednih liturgičnih predmetov, vezenin idr.) od 9. do 17. stoletja, predvsem v razponu od zgodnje romanike do izteka renesanse. Zgodnejše obdobje v tem časovnem razponu zaznamuje Radovan, zaščitni znak trogirskega kiparstva romanike oziroma 13. stoletja, ki je na razstavi predstavljen z odlitki znamenitega portala katedrale (sklepajo, da je bil tudi prvi arhitekt tega objekta, ki so ga gradili v številnih etapah). Iz 13. stoletja se je ohranil znan romanski iluminiran rokopis, t. i. Trogirski evangelistar, osrednja domača slikarska osebnost zgodnjega 15. stoletja oziroma zadnje, internacionalne faze gotike, pa je Blaž Jurjev Trogiranin (ki je bil v Klovićevih dvorih in zatem Benetkah že predstavljen z monografsko razstavo). V Zagrebu je tokrat moč videti tri njegove slike iz pinakoteke katedrale (Madono z otrokom v rožnem vrtu, poliptih Madona z otrokom in svetniki ter Križanje) in njegove iluminacije iz rokopisa Bratovščine Sv. Duha iz kapitolskega arhiva. Renesansa je prišla v 15. stoletju v Trogir neposredno iz svojega izvira, Firenc, s posredstvom Nikolaja Florentinca (Niccolo di Giovanni Fiorentino), ki se je zgledoval neposredno pri Donatellu in Brunelleschiju in je v Trogirju pri gradnji omenjene Orsinijeve kapele v katedrali sodeloval z Albancem Andrijo Alešijem ter domačinom Ivanom Duknovićem (Giovanni Dalmata), za Radovanom najpomembnejšim trogirskim kiparjem, ki je delal tudi za papeža in kardinale v Rimu ter Anconi in za ogrskega kralja Matijo Korvina. Nikolaj Florentinec je v Zagrebu tokrat zastopan z Objokovanjem iz cerkve sv. Janeza Krstnika, Sv. Sebastjanom iz istoimenske cerkve v Trogirju, Janezom Evangelistom in Angelom s pladnjem iz Orsinijeve kapele, Angelom s svetilko iz Muzeja Trogirja in raznimi odlitki, Duknović s Puttom grbonoscem iz Muzeja Trogirja, Janezom Evangelistom iz Orsinijeve kapele in luneto portala palače Cega, Aleši pa je predstavljen z odlitki. V 16. stoletju je pri kiparski opremi Orsinijeve kapele deloval tudi Benečan Alessandro Vittoria, čigar štirje kipi pa so namesto v kapeli končali na zvoniku katedrale. Gre za serijo apostolov, ki so prav tako vključeni v razstavo. Med drugimi, pogosto tudi anonimnimi avtorji so na razstavi s kiparskimi deli zastopani še Mojster Mavar in Mojster sarkofaga bl. Ivana, s slikarskimi pa Maestro di Caorle, Quirizio da Murano, delavnica Jacopa Bellinija, Lorenzo Luzzo in Jacopo Palma ml. Rokopisno slikarstvo in uporabno umetnost Trogirja dokumentira kar okoli sto predmetov, med katerimi so razen rokopisnega gradiva še relikviarji, cerkveno posodje, liturgična oblačila in različni predmeti iz tekstila. V. U.