Kot med sršeni je nevarno zabučalo, ko smo brez kakršnih koli zlih namenov dregnili v primer muzejskih predmetov, ki zanimajo oblikovalca blagovne znamke za projekt popularizacije kulinaričnih bravur nekaterih kobariških gostincev. Izvirni greh je starodavni jedilni pribor iz arheološkega najdišča Kozlov rob. Pravite, da še nikoli niste slišali za vilice, nož in žlico, s katero je tolminska gospoda jedla že v času, ko se je večina Evrope s hrano »rokovala« in jedla po barbarsko, z rokami in zobmi? Drugače, kot da ga ne poznate, skoraj ne more biti. Zgodovinski pribor je sicer bil priložen nekaj priložnostnim razstavam. Res pa je, da ga je potem, ko je večino svojih vekov prebil pod ruševinami srednjeveškega gradu, doletelo ždenje med papirji in lepenko depojev Goriškega muzeja. Kjer pribor sedaj je, v razstavni vitrini ali v depoju, je stvar, ki se tiče samo muzealcev. Sporno pa se zdi, da se ti, ko se nekdo začne zanimati za muzealijo zato, da bi z njo naredil odlično »vajo v slogu« obnašajo kot, da bi bili lastniki tega, kar je v resnici in po črki zakona last vsega slovenskega naroda. Namesto da bi bili muzealci presrečni, da sta se znani naročnik projekta in poznani oblikovalec blagovne znamke zanj (LTO Sotočje in Ranko Novak v naši zgodbi) med številnimi možnostmi odločili prav za uporabo tega in tega muzejskega primerka iz tega in tega muzeja, začno muzealci sumničiti in celo malo barantati glede odškodnine. Skratka, svojo vajo v slogu opravljajo, kot da bi bili poosebljeni muzejski eksponati.