Najširša slovenska javnost jo je vseeno spoznala šele, ko jo je takratni predsednik vlade Janez Drnovšek povabil v svojo vlado, pri čemer ga je sprava zavrnila. Prav ta njena poteza kaže, da odločitev ne sprejema »na prvo žogo«. Temeljito je premislila in potem ponujeno mesto ministrice za kulturo le prevzela. V slovenskem spominu bo ostala kot ministrica, ki je veliko postorila pri sprejemanju zakonodaje na področju kulture in ki je stkala številne evropske povezave. V spominu Celjanov bo ostala ministrica, ki je za Celje naredila malo. Projekt gradnje muzejskih depojev je sedanji minister zakopal globoko v predale svoje mize, denarja za nujne obnove Starega gradu in Knežjega dvorca je bilo zelo malo, v projekt kulturnega tolarja pa je vendarle uvrstila izgradnjo nove celjske knjižnice.