Morda še vrednejša je glava (avtoportret) kiparja Ivana Meštrovića iz mavca iz leta 1902, ki jo je istega leta na razstavi takrat 19-letnega kiparja na Dunaju za 400 kron po Sadnikarjevem naročilu odkupil Maksim Gaspari. Čeprav je bil avtoportret vreden precej več, je Gaspariju kot Meštrovićevemu sostanovalcu med študijem uspelo preprositi že uveljavljenega kiparja, naj mu ga vendarle proda. To je storil zato, ker je bil Sadnikar njegov mecen (pri študiju ga je podpiral od leta 1900 do 1907), prav tako kot tudi Hinku Smrekarju, Aleksandru Šantlju, Stanetu Cudermanu, Ferdu Veselu, Mihi Malešu ... Vsem je plačeval šolnino in dajal denar za hrano, ti pa so mu v zameno podarjali slike iz študentskih let, ki zdaj krasijo drugo muzejsko sobo. V njej je še sef za akte maršala Marmonta v empirskem slogu, kip s portretom Ludvika II. iz meissenskega porcelana ...