V teh muzejih bi morali pravzaprav izbrati dan muzejev za počitek, za dan zaprtih vrat, da bi gigantski pogon vsaj malo ustavili, spočili muzejsko osebje in tudi eksponate. So pa še drugi, bolj "pravi" muzeji, ki se po evropskih regijah in mestih ukvarjajo z ožjo preteklostjo in kjer se ni mogoče sklicevati na velika imena ali velika dela, ker jih nimajo. Imajo pa nedvomne dragocenosti, prek katerih je mogoče spoznavati lokalne posebnosti in jih ob sposobnem povezovanju vpletati v čas nacionalnih zgodovin. Ti muzeji so v večini, po številu prekašajo skorajda vse druge kulturne institucije, od gledališča do koncertnih odrov. In vendar je 20. stoletje v svojem dobršnem delu pomenilo čas skoraj odkritega preziranja in zapostavljanja muzejske kulture, šolski organizirani obiski v muzejih so bili neke vrste strašenje šolarjev, celo kulturni politiki so muzejstvo degradirali na raven "mrtve kulture". To je sprožilo domala katastrofalne posledice, ker je začela kulturni imidž oblikovati "živa" kultura. Popolnoma umevno je bilo, da je državni proračun podprl denimo velikanski strošek za operno sceno in kostume in da ni bilo govora o kakšni proračunski teži za izpeljavo večje muzejske razstave.