Da je večina slovenskih muzejskih delavcev v zadnjem desetletju plesala po svojih prostorih ne le s cunjo, marveč s sesalcem v roki, kažejo tudi njihove programske usmeritve. Le redki so še namreč muzeji, ki so zaprti vase in se odpro le ob kakšni tematski razstavi. Večina jih je že postala »podjetje«, ki svoje izdelke (to pa niso le razstave, marveč različne delavnice, muzejski večeri in izleti, koncerti in še kaj) ponujajo na »trgu«, da privabijo obiskovalce, ki so za življenje muzeja v nekem okolju pač bistveni. Če imajo ob tem še podporo medijev, toliko bolje. In število obiskovalcev muzejev in razstav se pri nas povečuje. Izjemen primer je verjetno bila razstava Leonardo da Vinci - znanstvenik, izumitelj, umetnik, ki si jo je na njeni poti po Evropi v sedmih letih ogledalo 2,700.000 ljudi, v Narodnem muzeju Slovenije pa rekordnih 88.020. Muzej premogovništva v Velenju je v letu in pol obiskalo 37.000 ljudi. Otvoritve razstave Grofje Celjski v Celjskem pokrajinskem muzeju se je udeležilo sedemsto ljudi (ob taki priložnosti se pač vedno kaj postreže), ogledalo pa si jo je 20.000, dodatnih sedem tisoč pa še sedanjo postavitev v Narodnem muzeju Slovenije. Tudi to je dokaz, da je muzejska stroka pri izbiranju tem dolžna upoštevati svoje okolje in da zbuja zanimanje le dobro izbrana ideja. Če bi recimo nastajajoči slovenski športni muzej v telovadnico na Taboru postavil Karničarjeve smuči, Debevčevo »zlato« puško ali zmagoviti čoln Špika in Čopa na olimpijskih igrah, bi zase zagotovo naredil najboljšo promocijo in stopil iz anonimnosti.