Msgr. Oskar Simčič, Lojzka Bratuž, Marija Mercina in Franko Žerjal (foto JMP) tuž z naslovom Iz primorske kulturne dediščine. Na predstavitvi se je zbralo lepo število ljudi, ki so prišli kljub izjemno slabemu vremenu. Msgr. Oskar Simčič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, je uvodoma izrazil veselje nad novo knjigo prof. Bratuževe, kot je tudi naglasil pomen raziskovalnega dela prof. Lojzke Bratuž, ki je s to knjigo v bistvu nadaljevala raziskovanje velikih mož, njihovega dela in slovenske vraščenosti v naš prostor v zgodovini. Oblikovalec knjige je bil tudi tokrat Franko Žerjal, kar je izpostavila tudi prof. Marija Merciuce nedvomno sodijo Nova zbirka pravljic GMD med najdražje hišne ljubljenčke: da jih imajo radi otroci, se ve, a prav tako jih imajo radi ustvarjalci, ki pišejo in ilustrirajo otroške knjige sposobna loviti miši, a hrani boin slikanice. To navezanost po- gat zaklad življenjske modrosti. Iz trjuje tudi knjiga Muca prede, ki njega zajema, ko otrokom pripoje nedavno izšla v tradicionalni veduje pravljice, se ob spominih ponudbi Mohorjeve knjižne veseli in razkrije svojo šegavost, pri zbirke. Avtorica Anamarija Volk tem pa s hudomušnim pristopom Zlobec je ob že uveljavljenem so- okara napake in razvade. V muci delovanju z ilustratorko Magdo se utelešata velika ljubezen do Starec Tavčar iz svoje darilne otrok in smisel za lepo in dobro, ki malhe potegnila kar dve otroški se zaokroža v življenjskih resniknjižni izdaji, v katerih ima glav- cah. Ena teh – Kar stari povedo, no vlogo predstavnik mačjega ro- ponavadi drži, je natisnjena na du. V knjizadnji platgi, ki jo je nici knjige, pred ki jo pisakratkim izteljica podala tržaška sveča z vezaložba liko hvaMladika, je ležnostjo v to navihani spomin čain nagajivi stitemu gomuc Feliks, spodu Anv novi knjigelu Kogi Goriške smaču. Mohorjeve Muca Zodružbe pa fija stara muca malčkom Zofija, ki v podarja Mačjem sesvojo dralu na goceno svojem komačjo lovratu preizkušnjo v de in prede osmih preza male in pričljivih velike, rute in rutice, pa še zgodbe in doživetih zgodbicah, naslovljein zgodbice. nih po živalskih junakih. To so Glej ga šmenta, spet muce! si reče kos podjetnik, lena kokoška, bralec, ko začne listati po knjigi, Rodko nerodko, požrešni goda bi poiskal zgodbo, v kateri na- lobček, poni Ferdinand, zajček stopa muca. Spoštovanja vredna Mitko, mesarska muha in sraka muca častitljive starosti pravza- Kekica. V resnici gre večkrat prej prav spreda fabulativno nitko kot za antijunake, očrtane z dobroprvoosebna pripovedovalka, saj dušnostjo, v katerih prepoznavazaradi starostnih nadlog ni več mo človeške razvade - od prevzetbeni in duhovni prostor iz vsebine knjige. Prikupna sinja barva morja in neba mi pomenijo odprtost v daljave in širjave duha. Pozdravljajo nas fotografije Stare Gore nad Čedadom, Kostanjevice, ki bedi nad obema Goricama, in Devinskega gradu Rokopis na platnici je upravno besedilo iz leta 1751 in se hrani v arhivu Atti degli Stati provinciali. Z bujno oblikovano črko I, ki je prav takšna kot na ovitku knjige Iz primorske preteklosti, nam je priklical v spomin delo iste avtorice. Obe knjigi sta izšli pri Goriški Mohorjevi družbi. Iz goriške preteklosti leta 2001, ob 150-letnici nosti, lenobe in požrešnosti - in hibe kot boječnost, premajhno skrb za čistočo in neolikanost. Pripovedi, v katerih izstopajo zdaj realistični zdaj pravljični elementi, z zgodbeno poanto ljubeče nagovarjajo sodobnega otroka in ga navajajo k lepemu in dostojnemu obnašanju in spoštovanju sočloveka. Pri tem odigrava pomembno vlogo lepa in pojoča avtoričina govorica. Njena beseda zna biti prožna, gnetljiva: domiselno se prilagaja živalskim likom z rimo, onomatopejo, zategovanjem nekaterih glasov, medmeti in pomanjševalnicami. Ilustratorka Magda Starec Tavčar je znala lepo prisluhniti pisanemu živalskemu zboru, zlasti krilatim in letečim junakom. Njihovo temnejšo podobo je osvetlila z detajli: kosovko s svetlo ogrlico, sovo je zasula s čarovniškimi zvezdami, zvezdicami in lunicami, muho in čebelo poškropila z rjavo in rumeno, sraki nadela uglajeno črtasto roza obleko. Kot že večkrat se je tudi tokrat predala zapeljivosti zelene in še predvsem odtenkom modre barve, ki kraljuje na zunanji in notranji strani platnice. Ko se spomnim knjig, ki sem jih prebirala kot otrok, vedno znova ugotavljam, kako važno vlogo odigrava danes otroška ilustracija, da zna malčka povabiti v skrivnostni svet črk in ga odtegniti od televizijskega (ali računalniškega) zaslona. Današnje knjige so v primerjavi s knjigami ljudskih pravljic in pripovedk mojega otroštva ali Pike Nogavičke, moje najljubše knjige, ki sem jo vnovič in vnovič prebirala z največjim veseljem, pravo razkošje barvnih odtenkov in mojstrstva slikarskih tehnik in domislic. Majda Artač Sturman