Potem, čez kdove koliko časa, mu ukažejo, naj vstane in ga grobo spehajo ven, na sivkasto, od vročine razbeljeno kamnito puščo. Sonce je zdaj najviše; ker tu začuda sploh ni oblakov, ga neznosno žge po temenu. Dva silaka mu na hrbet naložita protonski metalec, pod katerega težo klecne na kolena. Pomagajo mu pokonci. Globoko sključen naredi prvi korak, nato naslednjega, zdi se mu, da se mu noge ugrezajo v tla. Dela opotekajoče korake dalje in dalje; breme ga tlači, za vsak korak misli, da je njegov nepreklicno zadnji. Pot se vzpenja; ob njej se na obeh straneh pojavijo nejasne, vreščeče postave. Začuda pa to niso vojaki. Civilisti so, raja, med njimi so tudi ženske in večji otroci. Le odkod neki so jih pripeljali in čemu ves ta trud samo zato, da bi pomagali mučiti ujetnike? Potem zagleda Kris ob strani, nekaj metrov od tal, lebdeči cilinder in par deset metrov naprej še enega.