prizadetega navznoter, saj se slednji slej ko prej zave, da mu nobena stvar na tem svetu umrle osebe ne more več povrniti. Cindy Sheehan pa tovrstne pomiritve ni sprejela in je pritegnila pozornost ne zaradi sklicevanja na pravičnost kakor tudi ne zaradi zahteve, naj družba in s tem ljudje ustrezno razumejo njen obup, pač pa zaradi vprašanja, ki ga je naslovila na samega predsednika, namreč zakaj je moral njen sin pasti v vojni in kakšen je resničen smisel njegove smrti. Do sedaj je predsednik ni sprejel, saj bi moral vsak državljan oziroma državljanka razumeti, za kar so se v njihovem imenu, namreč za vojno, odločila najvišja državna zastopstva. In Cindy Sheehan ostaja v imenu vseh prizadetih mater podoba, ki čaka odgovor. Lynndie England je v iraškem zaporu mučila ujetnike in fotografije so z njenim početjem obšle ves svet. Bila je mlada in ni mogla vedeti, da je vojna tista, ki jo bo vodila v nečloveška dejanja. Utegne se zdeti popustljivo, toda bila je žrtev, ki se je hranila z bolečino in ponižanjem drugih. In žrtev, ki se hranijo z bolečino in ponižanjem drugih, je v vsaki vojni na stotine in tisoče, Lynndie pa je za svoja dejanja plačala, in to drago. V vsakem primeru je postala podoba, ki tudi čaka odgovor: zakaj se ji je zgodilo, kar se ji je zgodilo in jo vkovalo v nemo pričo groze in muke? Dvoje podob našega časa, zaradi katerih si želimo, da bi bil naš čas drugačen in takšnih podob ne bi sploh več bilo. Janez Povše