Vstop v EU je vsekakor epohalno dejanje, primerljivo z osamosvojitvijo. Zanj je najbolj zaslužna vladajoča liberalna levica, ki pa je pri tem užila bolj ali manj zvesto podporo socialdemokratske desnice. Tudi to slogaštvo je moč primerjati z onim izpred dobrega desetletja, dasi je bilo takrat več nervoze in medsebojnega nezaupanja. Tisti pot je tabora povezoval skupni sovražnik v obliki unitaristične srbske birokracije, danes ju povezuje skupni zaveznik v podobi kapitalistične evropske multinacionalke. Bivši komunisti so se pač že zdavnaj prenovili v agente socialno čutečega kapitala, liberalni demokrati pa so si to tako in tako želeli postati že od konca 80. let. Za kapital pa je razširjeni evropski prosti trg naravno okolje še branilci nacionalnega interesa potihem upajo, da jim bo obranjeno premoženje uspelo nekoč v prihodnosti dražje prodati tujcem. Kot običajno je bolj zapleteno na desnici. Ker si je zaradi slabšega izhodišča odrezala le manjši kos kapitalske pogače, je ideološko samo še bolj razpeta med liberalizmom in populističnim protikapitalizmom. V stiski se ji vstop Slovenije v EU (in Nato) prikazuje kot obvod do končnega poraza nomenklature, ki naj bi jo razkrojil kar sam evropski red. A je to bržkone utvara oziroma račun brez Bruslja. Slovenija bo komajda še kdaj tako evropska, kot je zdaj, ko mora ne le iz evropskih učbenikov prepisovati celo goro pravil, marveč tudi vsak dan izkazovati praktična znanja in ravnanja, ki se jih često ne drži niti Unija sama. Ko bo postala članica, pa se bo tudi ona zapletla v nepregledno mrežo spletk in izigravanj skupnih pravil, značilno za današnjo Evropsko unijo.