Med prvimi Fulbrightovimi lastovkami je bil tudi prof. dr. Vito Turk, direktor Inštituta Jožef Štefan, štipendist v letih 1969/70: Konec 60. smo si vsi želeli priti v ZDA. In prav Fulbrightova štipendija je bila v tistem času, ko se je Jugoslavija začela bolj odpirati, redka priložnost, da smo šli ven. Imel sem srečo, da sem imel kolege in poznanstva v ZDA, našel sem si mesto na univerzi, potreboval pa sem denar. Podoktorski študij biokemije mi je omogočila prav ta štipendija. Iz te izkušnje se mi zdi najvrednejše, da sem navezal osebne stike z vrsto ljudi, se izpopolnil v jeziku in razširil obzorja. Pomembno je, da stike ohranjaš: letos sem bil denimo spet na obisku pri svojem tedanjem mentorju. Navežeš tudi stike z drugimi laboratoriji, mreža se širi. To, kar sem se tam naučil, pa poskušam širiti tudi v Sloveniji, pravi Vito Turk, ki je prepričan, da ne bi nikoli tako uspel, če se ne bi takrat šolal v ZDA.