V Italiji, pa tudi drugod v Evropi, so odkrili cele mreže preprodajalcev z mladimi fanti, ki se v Južni Ameriki naučijo brcati žogo, ko kaj pomenijo, pa jih preprodajalci pripeljejo na staro celino. Najraje v Španijo in v Italijo. Najraje in najlaže zato, ker je mladeničem iz Argentine, Urugvaja, Čila, Mehike, od koder koli iz Latinske Amerike pravzaprav, neverjetno lahko najti prednika, ki je bil doma v Španiji ali v Italiji. Če ga v resnici ni bilo, nič ne de, se že najde koga, ki bi lahko bil sorodnik, tudi če ni. V Španiji in v Italiji iz južnoameriških nogometnih talentov naredijo svoje, domače, španske ali italijanske. Če je potomec izseljencev, tako rekoč »naše gore list«, se pravi Italijan po prapradedku, po zakonu lahko postane italijanski državljan. Skoraj dve tretjini Urugvajcev imata dedke ali prababice iz Italije, v Argentini jih je po odstotkih malo manj, dobra tretjina, po številu pa precej več, po vsem svetu živi šestdeset milijonov Italijanov, v resnici potomcev Italijanov, ki so odšli s trebuhom za kruhom, vendar za vedno Italijanov, tudi v skladu z italijanskimi zakoni. Španci svojih tako natančno menda ne štejejo, zanje so po svoje njihovi vsi Latinoameričani.