Učenje z razumevanjem teoretiki povezujejo z znanjem, ki je organizirano tako, da ga lahko prikličemo ob problemskih situacijah in jih z njim odpravimo. Kognitivni psihologi ga pojmujejo kot »kondicionirano« ali dejavno, nasprotno temu je »interno« znanje, ki je shranjeno, a ga, ko nastopijo problemi, ne znamo uporabiti, pravi dr. Zora Rutar Ilc z zavoda za šolstvo: »Misliti o konceptih ni isto kot misliti s koncepti. Učenci sicer lahko usvojijo veliko znanja in si ga zapomnijo, pri razlaganju pojavov in dogodkov, dojemanju odnosov pa jim »spodrsne«, čeprav prej snov znajo zdrdrati na pamet. Zato učitelji pogosto rečejo »saj vem, da sem jih to poučeval, vem, da znajo, kako je potem mogoče, da tega pozneje ne pokažejo«. Vzrok, zakaj je toliko internega znanja, sogovornica najde tudi v pomanjkanju učnih situacij, kjer bi učenci izkusili, kako naj ga prenesejo v prakso. Ni dovolj, da ga le uskladiščijo in nanj počasi pozabijo; znanje, ki ga učenci pridobijo z raziskovanjem in odkrivanjem, je namreč trajnejše in bolj uporabno. Tako si ustvarijo mrežo povezav in lahko ponovijo postopek v spremenjenih okoliščinah. »Učiti se pomeni oblikovati mentalni model, »asimilirati« znanje, si ga lastiti, kar omogoča prožen dostop do njega. Nasprotje tega t. i. globljega ali transformativnega pristopa je površinski pristop, pri katerem posredovano znanje učenci sprejemajo nepovezano, linearno in brez navezav na prejšnje znanje,« dodaja Rutarjeva.